Na pragu jezikov

Ko boste prihodnjič tavali po Tolminu ali Kobaridu, se ozrite proti slovensko-italijanski meji, proti Benečiji, kjer v zavetju gričevij in gozdov – ki jih je v filmu o ­»življenju in smrti v pozabljenih, zapuščenih krajih« prenesel na platno režiser Gregor Božič – najdete obmejno vasico Topolò/Topolove, v njej pa društvo Robida, ki na stičišču arhitekture, filma, literature, naravoslovja, filozofije, glasbe in vizualne umetnosti ustvarja živahno, drzno in razmišljajočo skupnost mladih ustvarjalk in ustvarjalcev.

»Leta 2014 sva z Mario Moschioni ustanovili revijo in jo poimenovali Robida, saj je to prva rastlina, ki se rodi na zapuščeni zemlji (tema prve številke je bila prav zapuščenost). Kmalu so se nama pridružili tudi drugi prijatelji, ki so danes del uredniškega odbora revije – Janja Šušnjar, Aljaž Škrlep, Dora Ciccone in Elena Rucli. Jaz, Elena in Janja smo arhitektke, Maria je anglistka, ki trenutno dela v založništvu, Aljaž je filozof in slovenist, Dora pa študira zgodovino in teorijo filma,« je povzela soustanoviteljica Vida Rucli in dodala, da so leta 2017 – »ko smo se zavedli, da Robida v resnici ni samo revija, temveč tudi skupina ljudi, ki uživa v skupnem delu« – ustanovili društvo z istim imenom, katerega sedež je v vasici Topolove.

V letih zatem se je Robida razmahnila in razširila, danes pa kot »projekt, ki se sprašuje o možnostih delovanja in bivanja na margini, organizira skupne akcije čiščenja zapuščenih kamnitih teras, letno izdaja revijo, pripravlja radijski rubriki in podkast, organizira delavnice in rezidence za mlade umetnike, izdaja knjige ter nenehno išče nova sodelovanja, ideje in skupne projekte«, stremi k ohranjanju in preseganju tradicije, gojenju raznolike jezikovne in kulturne skupnosti, skrbi za topolovsko krajino in arhitekturo, povezovanju lokalne in mednarodne ustvarjalnosti, predvsem pa preseganju geografskih, nacionalnih in formalnih zamejitev.


 

Katere smernice in cilji danes povezujejo vaše raznoliko ­delovanje?

Janja Šušnjar: Sprva smo si želeli predvsem ustvarjati revijo, ki bi vključevala čim širši krog kreativnih in razmišljajočih posameznikov, s katerimi bi delili skupne interese: afiniteto do topolovskega prostora, raznolikosti jezikov, rastlin, sodobne glasbe in filma. Skozi čas se je naš odnos do sveta poglabljal in postali smo odprti za nove izzive in sodelovanja, a vsi imamo radi vas Topolove, vsi smo radi obkroženi s prijatelji, radi opazujemo, se navdušujemo nad lepim, spoznavamo novo in prestopamo meje. Vse to nas žene k nenehnemu ustvarjanju, in čeprav je Topolove na koncu poti, je za nas prav ta kraj velikokrat odskočna deska, s katere se poskušamo čim bolj približati idealu bivanja v skupnosti, v naravi in z naravo, obdani z bogato tradicijo, darežljivostjo in domišljijo, v prostoru srečevanja z drugimi in s samim sabo.

Ste za prostor srečevanja zavestno izbrali Topolove ali se je želja po raziskovanju in oživljanju beneške skupnosti oblikovala postopoma?

Vida Rucli: Vsi smo študirali v mestih – jaz v Ljubljani in Bruslju, Janja v Ljubljani in na Norveškem, Aljaž v Ljubljani, Maria na Škotskem, v Bergamu, Franciji in Kanadi, Elena v Benetkah, Portu in Švici, Dora pa v Rimu, Frankfurtu in Parizu. Vsi smo torej imeli močan odnos z mestom, nekako naravno pa se je zgodilo to, da smo se nekateri od nas odločili preseliti v Topolove; ne zato, ker smo iskali drugačno izkušnjo ali ker bi bili naveličani mesta, niti ne zato, ker smo si izrecno želeli živeti v vasi ali na podeželju. Že osemindvajset let Topolove namreč ni samo vas, temveč tudi prostor, kjer smo odrasli in ki je definiral naše identitete. Za vse nas Topolove pomeni tudi Stazione di Topolò/Postaja Topolove – umetniški laboratorij, festival, ki že skoraj trideset let vabi v vas umetnike iz vsega sveta in na katerem se razvijejo najboljša prijateljstva ter najlepši projekti. Vrnitev v Topolove tako nikdar ni bila le vrnitev v rojstne kraje ali na podeželje, temveč tudi srečanje s svetom, bivanje v kraju, ki je tako živahen, da je v tem 'mestnejši' od mesta. Ob tem na nas seveda močno vpliva tudi podeželskost tega kraja – če smo si Topolove morda izbrali prav zato, ker presega svojo vaškost, zdaj začenjamo ceniti tudi to, kar jo kot vas definira.


Aljaž Škrlep​: Pri meni je bilo obratno – ne samo da se nisem izselil, iz Nove Gorice sem se v Topolove celo priselil. Ta odločitev se je seveda mnogim zdela neobičajna, ker takšna tudi je; še posebej za slovensko miselnost, ki je vajena obratnega, torej večnega rinjenja v smeri centra. Skozi Postajo Topolove in Robido sem odkril, da se zmore tudi v takšnih polzapuščenih krajih delati umetnost in visoko kulturo, ob čemer sem moral popolnoma predrugačiti svoje razumevanje bivanja in prioritet, povezanih z njim. Če me je koronavirusna kriza česa na­učila, me je naučila predvsem tega, da moramo pogosteje premišljevati o kakovosti bivanja. Nekatere polzapuščene vasi ponujajo prav to: možnost dela na domu in kakovost bivanja, ki jo danes vedno več ljudi vidi v ponovnem povezovanju s svetom. Tukaj se to zdi manj abstraktno, vas se zbudi ob prvi svetlobi in zaspi, ko se stemni, sam pa moraš slediti tem ritmom. Če se mi v mestu ni bilo treba soočiti z okolico, takšna vas to soočenje zahteva.

Revija Robida, ki izhaja enkrat na leto, je kljub tematskosti izrazito vsebinsko in formalno raznolika – kakšen je vaš uredniški proces in česa se lotevate v najnovejši številki?

Janja Šušnjar: Revija je zasnovana okoli teme, ki se na svojstven način povezuje z vasjo Topolove; začeli smo s temo zapuščenosti, nato razmišljali o mestu kot kontrastu vasi, nadaljevali z obdajajočo tišino, sledila je domačnost, v peti številki smo v celoti posvetili pozornost vasi in festivalu Postaja Topolove, ki je tistega leta praznoval 25 let delovanja. Zatem smo se osredotočili na fenomen igre in se v zadnji številki, ki je tik pred izidom, usmerili na gozd. Po izboru teme vsak od nas pripravi razmišljanje, nabor literature in filmov ter slikovno gradivo, s katerim skušamo oblikovati poziv v treh jezikih: slovenščini, italijanščini in angleščini. Dobrodošel je namreč prav vsak, ki čuti, da bi lahko prispeval svojo misel, besedo, umetniško delo, raziskavo ali kakršenkoli prispevek, ki ga povezuje z izbrano temo. Želimo si zbrati kritična in heterogena stališča o temah, ki so pogosto predstavljena razmeroma banalno in se ne obravnavajo poglobljeno, zato izbiramo prispevke, ki predlagajo izvirne interpretacije. Ob tem sprejemamo prispevke v vseh jezikih, izbranih avtorjev pa ne prevajamo; gre za premišljeno odločitev in svojevrsten eksperiment, ki omogoča drugačno izkušnjo branja.



Vida Rucli: Kaže, da se je tokratna tema resnično dotaknila mnogih, saj so nas prispevki dosegli v številnih jezikih; poleg italijanščine, slovenščine in angleščine smo besedila prejeli v še nizozemščini, nemščini, poljščini in portugalščini. Še bolj presenetljiva je raznolikost držav – ZDA, Finska, Norveška, Nizozemska, Poljska, Litva, Mehika, Romunija, Portugalska, Avstrija, Italija, Slovenija ... Revija bo vsebovala prispevke, tesno povezane s teritorijem in poezijo v beneškem dialektu, ter tudi članke, ki opisujejo oddaljene gozdove Mehike, Japonske, Brazilije; tovrstna vpretost med lokalno in globalno usmerja in pogojuje prav vse naše delovanje.

Aljaž Škrlep: Rad bi dodal, da je letošnja številka še ambicioznejša od prejšnjih. Poleg prispevkov, izbranih preko omenjenega poziva, smo k pisanju povabili tudi enega izmed vidnejših predstavnikov tako imenovanih kritičnih rastlinskih študij, umetnostnega zgodovinarja Giovannija Aloia, ki se ukvarja z reprezentacijo živali in rastlin v sodobni umetnosti in ki v prispevku konvencionalno, zahodno koncepcijo gozda predstavi in preizprašuje s pomočjo del ameriškega fotografa Dawouda Beya. K sodelovanju smo povabili tudi filozofinjo Matejo Kurir, ki z umetnostno zgodovinarko in sociologinjo kulture Urško Jurman ter umetnico Polonco Lovšin že od leta 2019 pripravlja razstavo na temo gozda, vključili pa smo tudi  intervjuja s kuratorko in ustanoviteljico berlinske založbe K. Verlag Anno-Sophie Springer ter italijanskim filozofom Giovannijem Leghisso.
 

 

Ena od glavnih dejavnosti Robide je tudi skrb za krajino, ki jo na delavnicah in rezidencah raziskujejo in osmišljajo tudi številni umetniki.

Vida Rucli: Odnos s topolovsko krajino se je začel intenzivno razvijati, ko smo v zimskem času odkrili lepoto, ki obdaja vas. Ta lepota ni bila le lepota gozda, ki je okrog vasi skromen, prav nič veličasten, in narave, ampak sredi tega gozda sledi človekovih arhitektur, struktur. Odkrili smo, da je krajina okrog vasi pravzaprav to, kar Gilles Clément imenuje tretja krajina – stanje lažne divjine, ki v sebi skriva sledi latentne in pozabljene udomačenosti. Ko se je pod krošnjami dreves in med golimi vejami odprl pogled na kamnite zidove, smo začutili močno nujo, da bi za te skrite gozdne arhitekture skrbeli. Začeli smo organizirati čistilne akcije in sprehode po terasah, čemur so pozneje sledili tudi drugačni naravoslovni in umetniški pristopi. Kreativno raziskovanje krajine se je nadaljevalo z delavnicami in rezidencami umetnikov, katerih naloga je bila tej krajini prisluhniti; leta 2019 smo organizirali delavnico Mikro-krajina, ki sta jo vodila vrtnarja s Sardinije, delavnico A Tangible Encounter za ljubljanske študente arhitekture, ki jo je vodil nizozemski biro Studio Wild, in delavnico field recordinga pod mentorstvom glasbenikov Enrica Malateste in Attile Faravellija, v kateri smo namenili pozornost poslušanju krajine. Mlade umetnike vabimo v vas, da bi nam razkrili nove perspektive; to se je zgodilo, ko je vas obiskala pesnica Katarina Gomboc Čeh, in to se bo ponovno zgodilo te dni, ko bomo tukaj gostili švicarsko umetnico Kim Lang, ki se bo v raziskovalnem projektu spraševala o mejah med vrtom in gozdom, med udomačenostjo in divjino. V kratkem nas bo obiskala tudi nemška vizualna umetnica Elfi Seidel, načrtujemo tudi izdajo njene knjige.

Po rezidenčnem obisku Katarine Gomboc Čeh ste se lani lotili Robidinega prvega knjižnega projekta – pesniške zbirke Naselili smo se v tkanine, ki poleg dvojezičnih pesmi vključuje tudi ilustracije.

Janja Šušnjar: Kot druge aktivnosti tudi Katarinina knjiga ni bila dolgo načrtovana; po njeni tedenski rezidenci v Topolovem, kjer so nastali tudi prvi prevodi njenih pesmi v italijanščino, je bilo jasno, da se je naša skupna pot komaj začela, a nihče si ni zares predstavljal, da bomo manj kot leto dni pozneje držali v rokah knjižico, ki je nov smerokaz v našem delu. Vsak takšen projekt ponavadi porodi iskrena želja po skupnem sodelovanju in želja, da bi ustvarili nekaj, česar v našem prostoru morebiti še ni. Naselili smo se v tkanine smo si zamislili, uredili in oblikovali sami, le pri prevodih se nam je pridružilo nekaj dvojezičnih vrstnic iz Benečije. Ideja dvojezičnosti je namreč izhajala iz preprostega vzgiba – približati mlado slovensko poezijo italijanskemu občinstvu, našim prijateljem, podpornikom. Knjigo smo prvič predstavili v Topolovem, nekaj predstavitev pa je sledilo na Goriškem, na Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani ter v Galeriji Celica.

Vida Rucli: Prijateljice iz Benečije, ki smo jih povabili k prevajanju pesmi, prihajajo iz različnih ozadij in nobena od njih ni študirala prevajalstva; na prvi predstavitvi knjige so bile ob Katarini prisotne tudi one in branje pesmi je bilo zares ganljivo in lepo. Ta skupna akcija prevajanja je tako na neki način predstavljala tudi skupni odpor proti pozabi slovenskega jezika, ki je med mladimi Benečani čedalje močnejša in očitnejša.

Robida ne deluje le med Slovenijo in Italijo, temveč se ozira tudi proti Nizozemski, ob tem ne deluje le na stičišču kultur in jezikov, temveč tudi mnogih panog, medijev in miselnosti – kaj prinaša tovrsten spoj?

Vida Rucli: Navezava z Nizozemsko se je začela že leta 1996, ko je nizozemski umetnik Jan van der Ploeg začel redno obiskovati Postajo Topolove. S seboj je vselej pripeljal tudi svojo družino in med nami – otroci Topolovega in njegovima sinovoma – se je razvilo tesno prijateljstvo, ki se je še poglobilo, ko sva se jaz in njegov starejši sin Jesse vpisala na študij arhitekture. V Topolovem se je tako začela pot Studia Wild, ki ga sestavljata Jesse van der Ploeg in Tymon Hogenelst in bo letos eden od nizozemskih predstavnikov na arhitekturnem bienalu v Benetkah. Septembra bomo v Topolovem skupaj organizirali tudi simpozij o sodobni umetnosti v marginalnih krajih, na katerem bodo mednarodni gostje predstavili svoje delo in prakse, te si želimo pozneje uporabiti tudi pri projektu, ki ga razvijamo s Studiem Wild – v Topolovem si namreč želimo odpreti hišo, namenjeno umetniškim rezidencam.

Janja Šušnjar: Ključni so sodelovanje, gostoljubno sprejemanje idej ter možnost svobodnega ustvarjanja, ki se izraža prek raznolikih medijev. Sama sem po poklicu arhitektka, v Topolovem pa sem se soočila z raziskovanjem starih imen, krajine, oblikovanjem knjige, raziskovanjem botanike, se izražala v pisni besedi in glasbi ter preko rastlin, tekstila, zvoka in filma prvine prostora spoznavala skozi drugačno perspektivo, ki je postala pomemben del mojega vsakdanjega dela. Dana mi je bila možnost izražanja prek novih medijev in s tem poglobljena občutljivost do sveta, tovrstna sodelovanja pa ustvarjajo tudi velika prijateljstva, poglabljajo odnose in krepijo skupnost.


 

Čeprav se Robida odpira tako v Topolove kot v svet, jo v veliki meri – bodisi pozitivno ali negativno – definira tudi izkušnja zamejstva, življenja na obrobju (kulturno) centralizirane ­Slovenije.

Vida Rucli: Margino razumemo kot prednost, saj jo vidimo kot prostor odprtega stikanja ne le narodnosti in jezikov, temveč tudi najrazličnejših kultur in identitet v najširšem pomenu teh besed. V mislih imamo vselej nam ljubo ameriško črnsko feministko bell hooks, ki že z zapisom svojega imena – uporablja male začetnice – predlaga nekakšno posodobljeno in ošibelo identiteto; identiteto, ki svojih meja ne poudarja, temveč jih podira ali vsaj pomika čim dlje od jedra, kar sami razumemo predvsem kot širitev identitete. Kot je zapisala bell hooks: 'S takšnim bivanjem – na robovih – smo razvili poseben način gledanja na realnost. Nanjo smo gledali tako iz zunanjosti kot iz notranjosti. Našo pozornost smo usmerili na center ter hkrati na margino. Razumeli smo oba svetova.' Ta dvojna perspektiva, ki definira margino kot prag nečesa – prag sveta – in za katero se moramo vedno boriti in truditi, je v življenju na meji še bolj občutena in konkretna: biti na pragu dveh držav ti omogoča dvojni pogled, pogled iz notranjosti navzven in iz zunanjosti navznoter. Ob tem je ključno, da manjšina ne stagnira v marginalni identiteti in večino časa preživi v defenzivnem položaju. Velikokrat rečemo – napol v hecu in napol zares – da bi se morala slovenska manjšina bolj kot matični domovini počutiti bližje drugim manjšinskim identitetam, skupinam, kot so na primer homoseksualci, transseksualci ali pa rasne manjšine, ki so se bile skozi zgodovino velikokrat prisiljene soočiti s problematiko in privilegijem dvojnega pogleda. Iz te pozicije se lahko manjšina še veliko nauči. Čeprav se slovenska kulturna centralizacija – v veliki državi, kot je Italija, tovrstna popolna kulturna centralizacija ni mogoča – še vedno izrazito čuti, se počasi razvija tudi interes za marginalne prostore, v katerih ni najti le skoraj zamrle tradicije in običajev, temveč tudi žive, sodobne in kreativne skupnosti.