Lov na novomedijske novotarije odprt

Trbovlje – Ars Electronica v Linzu je zaprla vrata, nocoj jih že deseto leto po vrsti odpira manjša in mlajša – »mala Ars Electronica« v Trbovljah. Da bodo Speculum Artium, tridnevni mednarodni festival novomedijske kulture, odprli z eksperimentalnim performansom The stroj, ni naključje. Kako že se glasi ena od definicij umetnosti 21. stoletja? Stroj vseh strojev …

Če drži, da postajajo stroji kreatorji in proizvajalci umetnih entitet, človek pa istočasno »Bog, ki kreira nove svetove«, potem bo na letošnjem festivalu v Trbovljah kaj videti in doživeti. Napoveduje se namreč doslej največje število projektov, v katerih se umetnost in znanost prepletata s tehnologijo. Narava, človek in stroj skupaj ustvarjajo neverjetna »bitja« - virtualne oblike življenja, ki veljajo za žive entitete, sestavljene iz anorganskih materialov namesto iz bioloških celic. Meje med rojenim in narejenim postajajo zabrisane.

Yaskawa, Laibach in TNM kujejo bodočnost

V zadnjem desetletju se je slovensko občinstvo v Trbovljah lahko srečalo s kultnimi znanstveniki s področja robotike, kakršen je Japonec Hiroshi Ishiguro in si gledalo iz oči v oči z najnaprednejšim humanoidnim robotom Asimom. Letos bo pettisočglava množica – toliko obiskovalcev namreč pričakujejo v trboveljskem Delavskem domu – priča premieri projekta Mi kujemo bodočnost, v katerega se povezujejo novomedijsko mesto Trbovlje (TNM), Yaskawa robotics in skupina Laibach, ki je korenine pognala sredi nekoč starega črnega mesta Trbovlje. Če ves Linz, kultura, umetnost in gospodarstvo mesta, v času Ars Electronice živijo s festivalom, je po desetih letih to končno mogoče trditi tudi za Trbovlje oziroma za slovensko gospodarstvo. Ne pa tudi za slovensko Cerkev. Navzočnost velikana Yaskawe in dolgoročno sodelovanje v projektu z Laibachom ter TNM dokazuje, da je humanizacija tehnologij neizbežna in prisotna v vseh kotičkih sveta, tudi v tistih, »bogu za hrbtom«. Projekt, v katerem kovina nadomesti meso, algoritmi pa naše misli in težnje, sporoča, da svetu vlada princip neskončnega ponavljanja vsega in vseh oziroma večnega kovanja bodočnosti.

Z manj pošastmi naprej

»Po mnogih letih vidimo premočrtno pot naprej in bodočnosti nas ni strah,« zatrjuje prvi mož TNM Zoran Poznič in pojasnjuje: »Nove tehnologije, ki bombardirajo naše otroke 24 ur dnevno, prihajajo v naša življenja povsem neselektivno. Malo ljudi razmišlja o novih možnostih, ki jih ponujajo. Običajno jih uporabljamo tako, da nas odtujujejo drug od drugega, osamujejo in razbijajo še tisto malo socialnega tkiva družbe, kar ga je ostalo. Zginevajo empatija, solidarnost in podobni postulati. V resnici sintagma humanizacija tehnologije pomeni prav nasprotno: pokazati poti tehnoloških čudežev, da delajo v dobro človeka, pomagajo pri novi socializaciji, da jih družba, skratka, uporabi za vse tisto, o čemer mislimo, da je še ostalo dobrega v nas. Tako bo človeštvo lažje, z več zaupanja in z manj pošasti, ki prežijo na nas od vsepovsod – na čelu z begunci - zrlo v bodočnost.«

Cerkev je rekla ne novotarijam

Žal pa se kot del novomedijskega stvarstva ne vidi slovenska Cerkev, saj je zavrnila sodelovanje v duhovnem projektu, ki so ga že prikazali v stolnici v Linzu in ki je celo na Poljskem požel navdušenje. »Očitno je pri slovenskih cerkvenih dostojanstvenikih še preveč predsodkov in strahov pred novotarijami,« meni Poznič, ki upa, da bo tudi ta zid nerazumevanja prej ali slej prebit.
Umetniški presežek Speculuma 2018 sta po oceni Maše Jazbec, kuratorke festivala z japonskim doktoratom iz nove veje informatike, ki tehnologijo prepleta s človeško harmonijo, t. i. opolnomočene informatike, Christa Sommerer in Laurent Mignonneau z interaktivnim projektom Rast rastlin: »Gre za pionirsko delo iz leta 1992. Umetnika, sicer profesorja na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu, sta bila prva v svetu, ki sta živo rastlino uporabila za vmesnik med računalnikom (strojem, o. p.) in človekom, zdaj ju bo končno lahko spoznala tudi Slovenija.« Ko se gledalec dotakne prave rastline ali se ji zgolj približa, računalnik proizvede rast virtualne rastline v resničnem času. Človeški dotik, ki sproži rast, nakazuje vpliv realnega sveta na virtualnega. Pričakovati je, da bo r(R)ast rastlin požela vsaj toliko simpatij obiskovalcev, kot jih je pred leti humanoidni robot Asimo, saj poskušata oba rešiti osnovno dilemo – kako živo bitje umestiti med realnost in virtualnost, med »biologijo« in umetnost.