Kipi in njihova zgodba o civilizaciji

Antične Fidijeve kipe, ki so nekoč krasili Partenon in druge stavbe atenske akropole, je britanski veleposlanik na otomanskem dvoru­ Thomas Bruce, škotski sedmi grof Elginski, dal več kot desetlet­je na ladjah tovoriti­ v London, leta 1816 jih je prodal britanski vladi in zbirka, za katero je zahteval, da je poimenovana po njem, je leto pozneje pristala v Britanskem muzeju. Po dolgem nizu neuspešnih zahtev za vrnitev kipov Grčiji se je ta mesec ­pokazalo nekaj premikov.

Umetnine naj se vrnejo na kraje, kjer so nastale

Prejšnji ponedeljek so v Londonu člani britanske komisije za reunifikacijo kipov s Partenona (BCRPM) praznovali trinajsti rojstni dan muzeja na akropoli in po poročanju grškega dnevnika v angleščini Ta nea je šlo za nenavadno praznovanje, saj je bil slavljenec oddaljen 2390 kilometrov in je moral njegov zastopnik upihniti svečke na torti. Pred skupino okrog stotih Grkov in Angležev je to storila Victoria ­Hislop, članica omenjene londonske komisije, medtem ko so protestniki razvili moder plakat z zahtevo Združite kipe!.

Sprememba britanskega besednjaka

Njihovo glasno voščilo muzeju, v katerem marsikaj manjka, je bilo v resnici sporočilo vodstvu Britanskega muzeja, da je prišel čas, ko bo treba kipe s Partenona, ki izvirajo iz delavnice kiparja Fidije in njegovih učencev iz 5. stoletja pr. n. št., vrniti v Atene. »Opazili smo, da je vodstvo Britanskega muzeja v zad­njem času spremenilo besednjak, s katerim opisujejo, kako so se kipi znašli v njihovi zbirki. To je korak v pravo smer. Kljub temu v muzeju še niso pripravljeni razložiti celotne zgodbe in na spletni strani objaviti dovoljenja za odvoz artefaktov z akropole,« je med dogodkom v ­Britanskem muzeju povedala predsednica BCRPM, dama Janet ­Suzman.

Prejšnjo soboto so v časniku Ta nea opozorili, da se s stališčem, da bi moralo Združeno kraljestvo partenonske kipe vrniti Grčiji, strinja tudi šest britanskih parlamentarcev. Laburistična poslanka v zgornjem domu britanskega parlamenta, baronesa Shami Chakrabarti, je povedala: »Ni boljšega trenutka, kot je zdaj, da se partenonski kipi združijo v atenskem domovanju.« Predstavnik Škotske nacionalne stranke Dave Doogan je dodal: »Prepričan sem, da bi Britanski muzej moral storiti to, kar je prav – vrniti kipe v njihovo domovino. Nevračilo je žalitev za Grčijo in grški narod. Številni Otočani so že dolgo kritični tudi do odnosa muzeja do grškega inventarja zbirk. V časniku Guardian­ so objavili podatek, da Britanski muzej hrani več kot sto tisoč dragocenih grških artefaktov, a je le nekaj več kot 6 odstotkov zbirke na ogled javnosti, vse drugo je v depojih.

Obstaja možnost za dogovor

Za vrnitev kipov, ki so ključni za grški zgodovinski spomin, so se zavzemale vse grške vlade od predsednika Andreasa Papandreua dalje, ministrica za kulturo v njegovi vladi, zdaj že pokojna filmska igralka Melina Merkuri, je v imenu grških oblasti sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja začela javno kampanjo za vrnitev kipov Grčiji in mednarodni javnosti takrat namenila kratko razlago: »Vedeti morate, zakaj nam kipi s Partenona toliko pomenijo. Oni so naš ponos. Oni so naša žrtev. Oni so vrhovni simbol odličnosti. Oni so prispevek k demokratični filozofiji. Oni so naš navdih in naše ime. Oni so bistvo grštva.«

Optimizem, ki ga je bilo prejšnji teden zaznati z izjavah BCRPM, je mogoče pripisati nekaterim spremembam v odtenkih stališč o sporni zadevi: grški mediji so opozorili, da so se stališča britanske javnosti v anketah z leti spremenila, večina vprašanih Britancev je naklonjena vrnitvi grških umetnin, v eni od nedavnih izjav v programu radijske postaje LBC pa je direktor Britanskega muzeja George Osborne, ­nekdanji britanski finančni minister, namignil, da bi lahko sklenili posel, dogovor, deal.

»Elginova zbirka, partenonski kipi so očarljiva dediščina človeške civilizacije. V Britanskem muzeju ti kipi pripovedujejo zgodbo o eni civilizaciji v primerjavi z vsemi drugimi, kitajsko, indijsko, drugimi sredozemskimi. V Grčiji razgrinjajo le eno zgodbo, zgodbo o grški civilizaciji. Mislim, da bi se lahko dogovorili in bi obe zgodbi pripovedovali tako v Atenah kot v Londonu ... če bi se tega le lotili brez bremena pogojev, brez zarisanih rdečih črt.« Več od tega direktor ni povedal, a že to je bila velika spodbuda.

V tako imenovani partenonski sobi v novem muzeju na akropoli je dovolj prostora tudi za kipe, ki so že dve stoletji v Londonu. FOTO: Louisa Gouliamaki/AFP

Mehčanje stališč

Tako kot vsi na položaju pred njim je tudi zdajšnji predsednik grške vlade Kiriakos Micotakis zaposlen z razrešitvijo tega dolgo odlaganega problema, tako v zasebnih pogovorih kot javno je že večkrat pozval britanskega kolega Borisa Johnsona k ukrepanju za vrnitev kipov v Atene. To temo je poudaril tudi v majskem nastopu pred ameriškimi kongresniki, omenil je tudi, da so britanska stališča o vrnitvi kipov poskušali omehčati s tem, da bi Britanskemu muzeju za določen čas posodili nekatere najpomembnejše grške antikvitete, ki jih še niso razstavili zunaj države.

Osborne je v odgovoru na novinarsko vprašanje, ali bi lahko vsaj del kipov iz Britanskega muzeja začasno razstavili v Atenah, povedal, da bi bil tak dogovor morda ustrezen, a da ne more govoriti v imenu skrbnikov Britanskega muzeja. Lani je britanski ministrski predsednik Johnson po srečanju z grškim kolegom Micotakisom povedal, da je vrnitev partenonskih kipov v rokah vodstva muzeja. Tudi v vladni izjavi so zapisali: »Britanski muzej deluje neodvisno od vlade, svobodno, brez političnih vplivov. Vprašanja o razstavnem prostoru za partenonske kipe je treba nasloviti na muzej.« Britanski komentarji so v takih izjavah zaznali mehčanje stališč, ki jih zagovarja vodstvo muzeja, predstavnica muzeja je namreč dodala: »Britanski muzej zmeraj naklonjeno premisli prošnje za izposojo predmetov iz zbirk, vsako leto gre v izposojo od 4000 do 5000 artefaktov, trenutno je na razstavah v Avstraliji in na Novi Zelandiji 170 predmetov iz helenskega obdobja.«

Da bi se znebili preteklosti

Profesor Andrew Wallace-Hadrill, nekdanji vodja raziskovalnega oddelka na Univerzi v Cambridgeu in član BCRPM, je izjavi direktorja Britanskega muzeja o tem, da bi kipi, če bi bili v atenskem muzeju, pripovedovali le zgodbo o grški civilizaciji, nasprotoval: »Kakšne druge zgodbe pa nam pripovedujejo v Londonu? O pripravljenosti imperialne sile, da si pomaga s spomeniki druge civilizacije? Morda bi odličnejšo zgodbo lahko povedali v Atenah, zgodbo o tem, da se je postimperialna Velika Britanija znebila dediščine preteklosti tako, da je vrnila Grčiji eno od njenih najbolj sijajnih umetnin? Datuma medvladnega srečanja, na katerem bi se morala sestati britanski podsekretar za umetnost na ministrstvu za kulturo Stephen Parkinson in grška ministrica za kulturo Lina Mendoni, britansko ministrstvo medijem ni bilo pripravljeno izdati, vlada pa je v izjavi, ki jo je objavil časopis Art Newspaper, zapisala, da zmeraj z veseljem razpravljajo o kulturnem sodelovanju z grškimi kolegi, vendar da partenonski kipi ne bodo predmet formalnih pogovorov.

Kipe mora vrniti vlada Združenega kraljestva

Pogled v zgodovino pove, da je veleposlanik Bruce od predstavnika visoke porte v Konstantinoplu kot zastopnika osmanskega cesarstva dobil dovoljenje za odstranitev kipov leta 1801, še nekaj kasneje pa dovoljenje, s katerim je artefakte lahko dal odpeljati na Otok. Mnenja o njegovem početju so bila od začetka različna, marsikdo je v tem videl aroganten vandalizem, je pa britanska vlada leta 1916 sprejela sklep, da je bila pridobitev partenonskih kipov zakonita.

Uradni London je zato zahteve za vrnitev ukradenih predmetov zavračal z argumenti, da je bil posel zakonit, saj so Bruceu dali dovoljenje za odstranitev tedanji gospodarji Grčije. Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo je pred leti predlagala, da bi posredovala v sporu, vendar je Britanski muzej predlog odklonil. Septembra lani je svetovalni svet Unesca znova predlagal londonskemu muzeju, da premisli stališča, predlog, da vrnejo Grčiji kipe, je dal tudi medvladni odbor za spodbujanje vračanja kulturnih dobrin v državo izvora ali njihovo vračanje v primeru nezakonite pridobitve, kar je razveselilo grškega premiera Micotakisa, ki je opozoril, da je Unesco prvič soglasno sprejel stališče, da gre v primeru partenonskih kipov za medvladno zadevo in da je zato vrnitev izključno obveznost vlade Združenega kraljestva.

Za vrnitev kipov si že leta prizadeva tudi igralec George Clooney, čigar žena Amal Clooney je svetovala grškim oblastem ob zahtevah za vrnitev. Po knjigi Roberta M. Edsla The Monuments Men (Spomeniški možje) o skupini ameriških in britanskih umetnostnih strokovnjakov, ki so si po drugi svetovni vojni prizadevali za vrnitev umet­nin, ki so jih med vojno zaplenili nacisti, njihovim lastnikom, je posnel film Varuhi zapuščine, ves čas pa ponavlja, da bi moral Britanski muzej umetnine preprosto vrniti lastniku, Grčiji. »Tako bi bilo edino prav,« je prepričan Clooney.