Kaj bi radi mladi?

Kaj je kultura mladih oziroma mladinska kultura? Kdo jo definira in s kakšnimi vatli jo opredeljuje? Kako jo prepoznati, se ji približati, zaobjeti in vključiti v institucionalno okolje? Kako in koliko mladi sploh participirajo v kulturi? Z raziskavami, anketami, shemami, predavanji, antropološkimi študijami, formulami, ekonomsko politiko, strategijami in perspektivami so na ta vprašanja poskušali odgovoriti udeleženci mednarodne konference, ki je konec marca potekala v evropski prestolnici kulture 2022, Novem Sadu.

Razvoj občinstva, aktivni gledalci, oblikovanje oziroma dizajniranje publike, participacija mladih, event management … so besedne zveze, o katerih pospešeno razmišljajo kulturne organizacije, ustanove in javni zavodi po vsem svetu. Šele po pandemiji, ko je v izpraznjene dvorane spet treba privabiti staro in novo občinstvo, so ti koncepti zares zaživeli. Tudi evropska komisija namenja programom na to temo veliko pozornosti in denarja. Na evropski ravni zdaj poteka med 600 in 700 projektov, osredotočenih na mlade.

»Participacija je ključno sredstvo za spremembe tako za občinstvo kot institucije,« verjame Luca Ric­ci, gledališki režiser in umetniški direktor italijanskega festivala Kilowatt ter kurator projekta Be SpectACTive!, v okviru katerega so pripravili konferenco v Novem Sadu. Znotraj Be SpectACTive!, programa Kreativne Evrope, ki razpolaga s proračunom v višini štirih milijonov evrov (polovico sredstev je namenila evropska komisija, polovico sodelujoče države), je nastala mreža umetniških organizacij, ki se ukvarja s teoretičnimi in praktičnimi vidiki razvoja občinstva. Povezuje 19 partnerjev iz 15 držav, tudi Slovenije – na konferenci smo si v spremljevalnem programu kot primer plesnih predstav, ki aktivno vključujejo občinstvo, ogledali 2gether/al(l)one, projekt koreografa Johannesa Randolfa in plesalke Jerce Rožnik Novak v produkciji Plesnega teatra Ljubljana, in predstave Superfluous profesionalne plesne skupine En Knap, pod vodstvom Iztoka Kovača, ki je v času pandemije zapuščeno dvorano Španskih borcev preobrazila v laboratorij, v katerem je tudi z uporabo tehnologije VR razvijala nove metode vključevanja občinstva.

Bistvo projekta Be SpectACTive! pa so številni prostovoljci vseh starosti, imenovani vizionarji, ki aktivno sodelujejo pri izboru umet­niških predstav. Med njimi sta mlada Novosadčana, 19-letna sred­nješolka Mila Pajić in 21-letni študent kulturologije Pavle Hrnčić, ki aktivno sodelujeta pri gledališkem festivalu Upad, ob tej priložnosti pa sta postala tudi simpatična voditelja in povezovalca konference. »Za sodelovanje pri tem projektu sem se odločila, ker me kultura zanima in si želim na tem področju napredovati. Predavanja in predstave me navdihujejo, pri aktivnem sodelovanju pa se tudi učim in pridobivam znanje, tako odkrivam, kje bi bilo lahko moje mesto v kulturi in kako si lahko tja utrem pot,« je za Delo razmišljala zgovorna Mila. »Zanimivo je spoznavati, kaj mladi vse lahko postanemo v moderni Evropi. To za nas iz Srbije namreč ni samoumevno,« je pristavil Pavle.

Konferenca z ambicioznim naslovom Mladinski dogovor o kulturni participaciji v Evropi je v aktualni evropski prestolnici kulture, ki je bila pred tem, leta 2019, že prestolnica mladih, potekala ravno v predvolilnem času in ulične umet­niške razstave, posejane po mestu, so se borile za pozornost med plakati s političnimi obljubami o miru in stabilnosti včeraj znova izvoljenega predsednika Vučića. Tedensko poročilo o dejavnosti političnih kampanj je kazalo, da v desetih tednih nihče od kandidatov ni z besedo omenil ne kulture ne mladih.

Mladinska tematika je polna paradoksov. Eden splošnih stereotipov je, da mladih kultura in politika ne zanimata. Foto Uroš Hočevar

Evropski ekonomski mladomor

Kaj od kulture sploh pričakujejo mladi, je bilo eno ključnih vprašanj, zaradi česar je konferenca mestoma spominjala na srečanje antropologov, ki z opazovanjem z udeležbo poskušajo razvozlati zapletene rituale manj znanega ljudstva. Pri tem pa se spotikajo ob stereotipe, lastne predsodke, pričakovanja in omejenosti. Tako so denimo v izsledkih ene od raziskav, ki so jo predstavili, ugotovili, da je treba mlade nagovoriti v njihovem jeziku in po njihovih kanalih.

Da bi mlade bolje razumeli, so v goste povabili španskega antropologa Carlesa Feixa z Univerze Pompeu Fabra v Barceloni, ki glede na njihove značilnosti prepoznava generacije hashtag (#), afna (@), viralno in blockchain generacijo ter jih opredeljuje tudi glede na travme, ki so jih zaznamovale (vojne, naravne katastrofe, družbena gibanja, tehnološki napredek ali pandemija). Zanimivo predavanje je sklenil z ugotovitvijo, da mladi postajajo vse bolj ranljiva skupina, v zraku pa je obviselo retorično vprašanje, mar Evropa izvaja »ekonomski mladomor« in pluje k novi krizi mladih. S tem je nakazal na tako imenovani paradoks šibke hegemonije – čeprav mladi dominirajo v družbi, njihov vpliv v družbi slabi. To je, kot smo izvedeli, jedro debate evropskih mladinskih politik.

Mladinska tematika je polna paradoksov. Eden splošnih stereotipov je, da mladih kultura in politika ne zanimata, a po raziskavi Nacionalnega sveta mladih Srbije je poleg izobraževanja glavni raz­log za notranje migracije iz manjših v velika mesta pomanjkanje kulturnih dogodkov in dejavnosti. Nezanimanje za politiko pa gre z roko v roki s prepričanjem, da tako ali tako nimajo vpliva na mladinsko politiko – kakor meni kar 85 odstotkov mladih Srbov. Raziskovalce, ki so v projektu skozi gledališče želeli vzbuditi razmiš­ljanje o evroskepticizmu, pa je presenetila še ena ugotovitev. In sicer, da so si mladi izoblikovali politično mnenje brez kakršnihkoli informacij. Ob povedanem je Walter Zampieri, vodja področja za kulturo pri Evropski izvajalski agenciji za izobraževanje in kulturo EACEA, navzočo mladino takoj posvaril z znano srhljivo izjavo: »Če vas ne skrbi za politiko, bo politika poskrbela za vas, brez vas.«

»Zanimivo je spoznavati, kaj mladi vse lahko postanemo v moderni Evropi. To za nas iz Srbije namreč ni samoumevno,« pravi Pavle Hrnčić. Foto osebni arhiv

Ločenost kulture od šole

Sicer pa je raziskava Matice srbske, ki je vključila odgovore 150 srbskih, slovenskih in hrvaških mladih, nakazala vzvode, kako vzbuditi njihovo pozornost za kulturne dogodke. Mladi si želijo, da bi so­ustvarjali programe zase, želijo si večje dostopnosti klasične in visoke umetnosti prek digitalnih interaktivnih medijev, večjo dostop­nost vsebin neodvisne kulture in to, da bi etablirane kulturne institucije prepoznale neformalna mladinska združenja kot pomembne soustvarjalce kulturnih vsebin. Predvsem pa so prepričani, da bi morali kulturne navade in kulturni kapital mladih krepiti in razvijati že znotraj izobraževalnega sistema, tudi v vrtcih. A kultura in šola sta ločeni entiteti, ki se redko tvorno prepleteta, in še to po zaslugi posameznih pedagogov. V večjem delu pa izobraževalni sistem, tak kot je, proizvaja pasivno občinstvo, so ugotavljali raziskovalci.

Kulturo je treba implementirati v šolski sistem, za to pa je potrebna temeljita preobrazba šolstva, so se strinjali mnogi na konferenci. Zaposliti bi morali tudi pedagoge, ki bi poučevali mlade z vidika kulturne participacije. Šole naj se razvijajo v »kreativne prostore za učenje«, kjer bi imeli mladi »varen prostor« za druženje in ustvarjanje.

Nekatere ugotovitve so bile naravnane k spremembam, ki jih mora sprejeti kulturna politika, če se hoče »pomladiti« in približati mladim. V duhu samoanalize so ugotovili, da je eden od problemov kulturnih ustanov pristop od zgoraj navzdol, ki mnogokrat mlade razume kot homogeno in ne visoko diverzificirano skupnost. Mladih ne vidijo kot sogovornikov in ne slišijo njihovih glasov. Tisti, ki ponavadi (naj)bolje prepoznavajo potrebe mladih, so lokalni kulturni centri, študentske organizacije in klubi, mladinski sveti ter nevlad­ne organizacije, zato bi morali biti bolj vpleteni v snovanje politik za mlade. Da bi jih opolnomočili, bi morala kulturna ministrstva mednje razporediti sredstva in okrepiti področje kulturnega menedžmenta. Pobude, kot je tista v Španiji, kjer je vlada mladim podelila bone v vrednosti 400 evrov, ki so jih lahko porabili za kulturne dogodke, so lepa gesta, vendar ne smemo spregledati, da gre le za spodbujanje konzumacije in ne proizvajanje oziroma so­ustvarjanje kulture, so predstavniki evropskih institucij ugotavljali na panelu z naslovom Halo, Evropa!?

Ne gre za glas mladih, ampak za mnoštvo glasov, saj so glede na svoje kulturne potrebe zelo diverzificirana skupnost. Foto Roman Šipić

Izključujoča participatornost

Po vzoru hitrih zmenkov so v Novem Sadu izvedli eksperiment in udeležence razdelili v pet skupin, ki so krožile po debatnih omizjih na različne teme: oblike in formati kulture, prostori kulturne participacije, inkluzivnost, kreativnost in realno stanje. Analiza pomislekov je pokazala na še eno težavo, in sicer krizo javnih umetniških in kulturnih prostorov. »Kulturne institucije me plašijo,« je med debato priznalo dekle. To so ponavadi sterilni, elitistični prostori, kjer se mladi počutijo nesproščeno in nesprejeto. »Treba je razmišljati o večji dostopnosti kulturnih prostorov in vsebin. Govorim v imenu tistih, ki jih danes ni tu. Navsezad­nje smo vizionarji – dvajseterica mladih aktivnih gledalcev, izbrana, privilegirana skupina, ki že sicer kaže interes za kulturo, kje pa so vsi drugi? Mladi iz manjših krajev in vasi, iz različnih socialnih okolij in tisti s posebnimi potrebami?« je kritično razmišljala in nas napeljala na misel o pravzaprav ironični izbiri lokacije konference. Debate o vključenosti in participaciji so namreč potekale na gradbišču novo nastajajočega študentskega kulturnega centra Fabrika, ki raste iz ruševin nekdanjih prostorov v novosadski kitajski četrti, kjer so prej ustvarjali zdaj deložirani aktivisti in samonikle kulturne skupine. Nekdanji uporabniki so bili na konferenco sicer povabljeni, a so se v znak protesta samoizključili. Tako kot v podobnih primerih gentrifikacije po Evropi kulturnih institucij namreč ne vidijo v vlogi nosilcev sprememb in napredka, ampak kot vzvod politike, da standardizira kulturo in institucionalizira, apropriira in komercializira kulturne vsebine.

Nova generacija od muzejev, gledališč, kina pričakuje nekaj drugega, novega, svežega in njihova pričakovanja že spreminjajo kulturo. Foto Jure Eržen

Spodbujanje državljanske domišljije

In kdaj, če ne ob takih priložnostih, kot so konference, je čas za nalivan­je čistega vina. Tako je tudi pričujoče odločevalce, evropske birokrate, predstavnike komisij, svetnike in vodje programov obšla slutnja, da svoje politične ideje kujejo v inkluzivnih, zaprtih mehurčkih, z vedno istimi sogovorniki in akterji.

Za streznitev je poskrbela Milena Dragičević Šešić, vodja kulturne politike in menedžmenta pri Unescu, ki je opozorila na nevarnost skreiranega občinstva, ki lahko participira samo pri določenih stvareh, na konceptualizacijo kulturnega ekosistema in oblikovanje politik pa nima vpliva. »Zdi se, da danes na novo odkrivamo koncept participacije, a dobre prakse smo poznali že v nekdanji Jugoslaviji. Po kulturnem boju leta 1968 so se oblikovali številni kulturni centri (Tribina mladih), radijske postaje in tv-oddaje (Index radio, B-92), mladi pa so si izborili svoje pravice, denimo pravico do svojega prostora (študentski klubi) in svobodo v kuriranju programov v njih,« je spomnila v svojem predavanju in omenila pomembne publikacije, ki so v osemdesetih odpirale vpogled v kulturo mladih, kot so bili hrvaški tednik Polet, slovenska Mladina in srbski NON – Nove omladinske novine.

»Zgodovina je polna primerov, ko so prav mladi in njihova gibanja preizpraševali družbene dogodke in kolektivni spomin na določene teme. Nova generacija od muzejev, gledališč, kina pričakuje nekaj drugega, novega, svežega in njihova pričakovanja že spreminjajo kulturo in odpirajo nove teme, zato jim je treba pustiti, da mladinsko kulturo definirajo sami,« je nagovarjala kolege. Pozvala je k spodbujanju državljanske domišljije, kot javnega dobrega, ki proizvaja svoje (samonikle) programe in projekte in se ne odziva le na vladne politike in prakse, ter se pri tem sklicevala na italijanskega ekonomista Piera Luigija Saccoja, ki državljana vidi kot ustvarjalca, umetnika. »Zato je treba povezati mlado energijo, znanje strokovnjakov in umetniška raziskovanja, saj je pravica vsakega državljana, da soustvarja svojo skupnost, svoje mesto in da prispeva. Kar pa ne pomeni, da se v sokreiranje mlade vključuje zgolj kot prostovoljce.«

Na koncu se je nekdanja rektorica umetniške univerze v Beogradu naslonila še na feministični koncept etike skrbi in pozvala k empatiji, ki je, kot je dejala, v umetnosti posebna veščina. »Odnose, ki vznik­nejo v mnogih umetniških projektih lahko razumemo kot oblike solidarnosti in medsebojnega priznanja, ki so protiutež izključevanju in brezbrižni družbi.«

»Mislim, da vprašanje, kaj mladi hočejo in kaj je kultura mladih, ni prav zastavljeno. Včasih tudi sami ne vemo, kaj hočemo, sploh pa tega, kar počnemo, ne definiramo in ne kategoriziramo,« ugotavlja Mila Pajić. Foto osebni arhiv

In kaj hočejo mladi?

»Mislim, da vprašanje, kaj mladi hočejo in kaj je kultura mladih, ni prav zastavljeno,« je med odmorom sredi natrpanega urnika predavanj, okroglih miz in predstavitev premišljevala Mila Pajić. »Včasih tudi mladi sami ne vemo, kaj hočemo, sploh pa tega, kar počnemo, ne definiramo in ne kategoriziramo. Mnogi moji vrstniki ne pripadajo nobeni subkulturi, nočejo pripadati, zato nas je morda še težje razumeti in popredalčkati. Mislim, da je rešitev v tem, da tisti, ki se ukvarjajo z mladimi in mladinsko kulturo, zasnujejo konkretne projekte, v katere naj nas nato povabijo. Na neki način mora to biti eksperiment, zastavljen širše, ne tako, da vključi zgolj peščico povabljenih, ampak da se promovira tudi v šolah in doseže tiste mlade, ki mislijo, da jih kultura sploh ne zanima,« je svoje razmišljanje strnila mlada vizionarka.