Denar z lopato mečemo čez mejo

Na plakatu v njegovi pisarni je s krepkimi črkami napisano War is over, vojne je konec. Pod napisom pa z malimi črkami If you want it, če le tako hočete. Poster je sicer del kampanje Johna Lennona in Yoko Ono, a je sporočilo zgovorno tudi z vidika vojne z velikimi korporacijami, ki jo avtorji in imetniki pravic bijejo z multinacionalkami. Če le hočemo, je bo enkrat konec. Kot kaže, je prav pandemija povzročila ­premik na tem področju.
 

Ko smo se ljudje zaprli med štiri stene, se je spletnim platformam odprl nov svet. Med pandemijo so dosegle najboljše poslovne rezultate v zgodovini. Promet na internetu se je zvišal za štirideset odstotkov. Kakšni so podatki po umiritvi zdravstvenih razmer?

Trend že nekoliko pada, vendar lahko pričakujemo, da bodo določene navade ostale. Se pa trend seli, kot se selijo žarišča pandemije. To, kar se je dogajalo v Sloveniji oziroma Evropi in z zamikom v ZDA, se zdaj dogaja v Južni Ameriki. Promet in število naročnikov se je izredno povečalo in ne bo tako hitro upadlo. Na Kitajskem so odprli kinodvorane in v enem tednu v več sto dvoranah našteli zgolj za nekaj sto evrov prometa. To je zelo slabo znamenje za tiste, ki mislijo, da bodo stvari kmalu enake, kot so bile pred krizo. Halo efekt bo še zelo dolg.
 

Lahko izpostavite nekaj presenet­ljivih podatkov iz raziskav?

Kriza zaradi novega koronavirusa je prinesla kar nekaj zmagovalcev. Med njimi so gotovo ponudniki avdiovizualnih vsebin. Podatki so zgovorni: v Sloveniji je bila zadnji teden marca gledanost kar 54 odstotkov višja od povprečja zadnjih treh let. Netflix je v prvem letošnjem četrtletju dosegel najboljše četrtletne rezultate v zgodovini. V omenjenem obdobju je podjetje dobilo skoraj 16 milijonov novih naročnikov. Največ, kar 15 odstotkov, svetovnega internet­nega prometa odpade na Youtube. Sledi mu Netflix, ki generira kar 11 odstotkov svetovnega internetnega prometa. Na mobilnih omrežjih sta si Youtube in Netflix odrezala še večji kos pogače. Na Youtube odpade kar 35 odstotkov svetovnega internetnega prometa na mobilnih omrežjih, na Netflix pa 15 odstotkov. In še bi lahko naštevali. Podrobnejši podatki so objavljeni na spletnem mestu Aipe. Da so spletne platforme z avdiovizualnimi vsebinami v izjemnem naletu, kaže podatek, da so med desetimi največjimi generatorji celotnega internetnega prometa v ZDA kar štirje ponudniki avdiovizualnih vsebin, poleg Netflixa še Amazon Prime, Hulu in Disney+.


 

Številne organizacije, predstavniki evropskega filmskega in avdiovizualnega sektorja pa tudi posamezniki pozivajo k pravični delitvi ustvarjenih prihodkov, saj brez del ustvarjalcev ne bi bilo prihodkov platform. Peticije so naslovljene na pristojne institucije v Evropski uniji in celo neposredno na direktorje Youtuba, Facebooka, Netflixa …

Delovanje platform je treba urediti tako z avtorsko-pravnega kot z davčnega vidika. Alarmanten podatek je, da sta polovico zvišanega prometa v zadnjih mesecih ustvarili samo dve podjetji: Netflix in Google. Tudi v Sloveniji je veliko naročnikov Netflixa, kar pomeni, da plačujejo naročnino v neko drugo državo, saj Netflix nima izpostave v Sloveniji, ne zaposluje Slovencev in ne plačuje davkov naši državi. Niti podnapisov ni slovenskih. Enako je z Googlom, Youtubom, iTunes … Njihov promet se odvija skozi optiko in kable slovenskih podjetij. Veliko držav že dolgo opozarja, da je treba sistem regulirati, obdavčiti. V nasprotnem primeru se bo siromašenje naše kulturne krajine nadaljevalo.
 

To naj bi uredila direktiva o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki je bila še pred sprejetjem pospremljena z burnimi debatami in celo protesti. Tudi ko je lani junija začela veljati, je naletela na številne kritike. So zdaj obrnili ploščo?

Pred sprejetjem te direktive so bili pritiski ogromni. Spomnimo se samo afere lani poleti, ko je prišla v javnost informacija, da so evropski poslanci na dan prejeli po nekaj sto mailov interesnih skupin, ki so bile proti deklaraciji. To je vplivalo na odločitev nekaterih, potem pa se je pokazalo, da so to bili troli – umetno generirani maili iz Amerike.

Kot državljana Evrope me vedno začudi, kako neverjetno uspešna so podjetja, ki nimajo sedeža v Evropi, siromašne davke pa plačujejo v oazah, pri lobiranju v evropskem parlamentu. Vedno najdejo dovolj ušes, ki jim prisluhnejo. Nisem zasledil, da bi horda evropskih podjetnikov romala v Washington, ko tam sprejemajo kakšno zakonodajo. Kadarkoli v Evropi poskušamo pošteno in pravično regulirati digitalni trg, se pojavi na stotine registriranih lobistov iz Googla, Facebooka, Appla … Vseeno sem optimist. Pandemija je odprla oči še zadnjim skeptikom.
 

Tudi v Sloveniji, ki se je vzdržala glasovanja za sprejetje direktive?

Ne glede na to je bila direktiva potrjena. Zdaj nas čaka najtežji del, do junija prihodnje leto jo moramo implementirati. Veliko je interesov in vprašanj, direktiva pa ureja, če se osredotočim samo na del, povezan z AV-avtorji in izvajalci, nove oblike uporabe avdiovizualnih del. Pred desetletji nihče ni vedel, da bodo nekoč obstajale spletne platforme in da bomo gledali filme na telefonu. Nekdo bogato služi s tem. Torej, direktiva ureja, da se bo dobiček, ustvarjen z novimi načini uporabe, enakomerno distribuiral do imetnikov pravic – tudi producentov.
 

O kakšnih vsotah govorimo?

Naj odgovorim s primerom. Serija Prijatelji na raznih platformah generira za milijardo dolarjev prometa. Vsako leto! V času snemanja so bili igralci dobro ozaveščeni in so si izborili pogoje, tako danes vsak od njih na leto za tovrstno uporabo prejme 20 milijonov dolarjev. Zdi se veliko, a še vedno nekomu ostane 900 milijonov. A Prijatelji so, žal, izjema, ki potrjuje pravilo. 99 odstotkov soavtorjev in izvajalcev ter (ko)producentov od take uporabe nima nič.


 

Zakaj se ukrepanje na tem področ­ju tako počasi premika? Zakaj bo kljub vsem prednostim implementiranje direktive velik izziv?

Prvo besedilo direktive je bilo jasno, potem pa so se z raznimi posegi ta jasna navodila in cilji nekoliko porazgubili. Zdaj je to, kako bodo uredile sistem, kako strogo se ga bodo držale, bodo pravice urejale kolektivno ali individualno, bodo promet obdavčile …, prepuščeno posameznim članicam. Zato združenja imetnikov pravic v posameznih državah budno spremljamo, kaj se dogaja drugod, da bi imeli čim bolj harmonizirano evropsko zakonodajo.
 

Kritiki direktive so vzklikali, da bo ubila internet, da če bi sprejeli vse akte, na primer twitter in instagram sploh ne bi obstajala. Kako jim odgovarjate?

Nisem pravnik, zato na to gledam nekoliko drugače. Direktive in akti zame nikoli niso bili pravno vprašanje, temveč zgolj in samo ekonomsko. Dejstvo je, da je na eni strani nekdo, ki uporablja, prodaja in služi z vsebinami, na drugi pa nekdo, ki je te vsebine generiral, ustvaril. Režiserjem, igralcem in glasbenikom ni do tega, da bi Youtube zaprli in ukinili, ampak jim je v interesu, da bi njihova dela predvajali in bi jih videlo čim več ljudi. Vendar mora tisti, ki s tem služi, ustrezno porazdeliti dobiček. Žal pa vedno, ko vstopijo pravniki, pozabimo na ekonomijo. Prepiramo se o vejicah in odstavkih, nekdo pa medtem služi milijone. Dejstvo je, da samo v Sloveniji Youtube z oglasi ustvari 4 ali 5 milijonov evrov prometa. Kot vem, pri nas ne plačuje davkov.


 

Netflix in Sony sta namenila po 100 milijonov za AV-sektor. Kak­šna je možnost, da bodo recimo Google, Youtube in Facebook namenili odstotek prihodka od oglasov avtorjem, kot so zahtevali podpisniki ene od peticij?

Mislim, da se bo to prej ali slej zgodilo. Ne morejo se več skrivati za tem, da živijo in služijo z nečim, kar ni njihovo. Zanimivo je, da veliko tistih, ki so v devetdesetih letih delali pri Napsterju, prvi piratski digitalni platformi, danes sedi v upravah največjih multinacionalk. Branijo se s tem, da niso odgovorni za vsebino, ki jo uporabniki sami nalagajo na njihove strani. A če parafraziram Paula McGuinnessa, menedžerja skupine U2, je to podobno, kot če bi v Salomonovem oglasniku oglaševali samo ukradene avtomobile in trdili, da nimajo nič s tem, kar oglašujejo uporabniki. Ljudje morajo spoznati, da je tisto, kar je narobe v resničnem, narobe tudi v digitalnem svetu. Ne moremo imeti diametralno različnih pravil zgolj zaradi različne oblike uporabe istih del.
 

Kaj bi ureditev področja pomenila za naše filmske in AV-ustvarjalce?

Veliko je odvisno od tega, kako bo ministrstvo za kulturo implementiralo direktivo AVMS [Audio-visual Media Services], ki ima dve ključni točki: tako imenovani Netflix tax, ki določa, da podjetje določen del prihodka pusti v državi, kjer ga ustvari. Ta se steka v filmski sklad – torej bi ta denar dobil naš filmski center in z njim lahko podprl nove filme. Tako kot bi se tja moral stekati odstotek od prodaje kinovstopnic, odstotek prometa televizij itn. Druga zadeva, ki jo določa direktiva, so kvote, ki ohranjajo evropsko kulturo. Platformam nalaga, da uvrstijo v ponudbo polovico evropskih filmov, v vsaki državi pa od tega najmanj 30 odstotkov lokalnih filmskih naslovov. Dobro bi bilo tudi, da se organizacije, kot je Aipa, čim bolj opravnomočimo. Aipa bi od uporabnikov z ustreznejšimi dovoljenji lahko pobrala bistveno več denarja in ga razdelila med ustvarjalce. Ta krog moramo skleniti.
 

Pandemija je torej ob vseh težavah, ki jih je nakopala sodobnikom, na digitalnem področju povzročila velik premik.

Absolutno. Rek, da se včasih desetletja nič ne zgodi, potem pa se v nekaj tednih zgodi desetletje, je še kako aktualen. Priča smo temu premiku. Mislim, da je zdaj tudi skeptikom jasno, da je treba regulirati digitalni trg. Sicer bomo še naprej slovenski denar z lopato metali čez mejo.