V vsesplošni poplavi novih in novih TV-nadaljevank vse redkeje naletimo na takšno, ki zaznamuje ne le samo produkcijo serij, ampak širši družbeni prostor. Takšna je Deklina zgodba, ki jo je hiša Hulu lansirala predlani. Kulturni izdelek prihaja na Televizijo Slovenija to soboto.

Televizija Slovenija je že doslej prepoznavala tiste izdelke produkcije nadaljevank, ki jih umeščamo k t.i. kvalitetni televiziji. V zadnjih letih smo tako lahko na nacionalki med drugim spremljali Skrivnost jezera, Prevaro, Nočnega receptorja, nekatere hite angleških televizij, pa tudi izjemno dansko produkcijo je pripeljala pred slovenskega gledalca.

Deklina zgodba v tej beri predvsem zaradi svoje razvpitosti predstavlja posebnost. Neli Vozelj, vodja Uredništva tujih oddaj, odkup te serije pojasnjue: »Deklino zgodbo so - kljub njeni srhljivi vsebini - res odlično sprejeli tako kritiki kot gledalci. Tudi zato smo se odločili, da jo ponudimo gledalcem Televizije Slovenija ob vedenju, da so si jo nekateri že lahko ogledali na kanalu HBO.« Načeloma serij, ki so že doživele premiero v slovenskem prostoru ne uvrščajo v svoj program, včasih pa naredijo izjemo.



Kako lahko nacionalni medij, kot je RTV pride do tovrstnih vsebin? Konkretno o sredstvih za takšne odkupe TV Slovenija ne more dajati odgovorov, saj je cena poslovna skrivnost. Neli Vozelj še dodaja: »Pogajanja za nakup serij so v zadnjih letih postala – predvsem zaradi njihove velike priljubljenosti, pa tudi velikega povprašavanja po njih s strani vedno večjega števila TV-kanalov in spletnih platform – izjemno zahtevna in včasih trajajo tudi več mesecev. Največkrat je razlog, da ne moremo priti do serije, ki jo želimo, zgolj finančne narave.«    

Vodja uredništva tujih oddaj potrjuje, da je danes neprimerno težje priti do privlačnih naslovov kot nekoč, saj je največje povpraševanje ravno po serijah, proračun Uredništva tujih oddaj, v katerem skrbijo za izbor in nakup tujih oddaj, pa se je v zadnjih letih občutno zmanjšal. Poleg tega so se močno zaostrile razmere na trgu, še pojasnjuje: »O mnogih naslovih zato žal sploh ne moremo razmišljati; nam so nedosegljivi, saj so lahko le predmet velikih paketnih nakupov, ki pa jih z omejenimi sredstvi na žalost ne moremo več oblikovati. Obenem morate vedeti tudi to, da se veliko poslov odvija za globalne trge, in da so nekateri naslovi prodani določenemu TV-kanalu ali platformi npr. za celo Evropo.«  


       

K vsebini

O tem, kako na televiziji oblikujejo izbor TV-serij, ki jih hočejo predvajati, Neli Vozelj pojasnjuje: »Za izbor serij je sicer pri nas zadolžena izvrstna selektorica Bernarda Grum, ki zelo skrbno pripravlja predloge za nakup. Kakšen naslov prispevam tudi sama ali pa odgovorna urednica Živa Emeršič. Pri pogajanjih poleg mene sodeluje še Mojca Pengov, ki skrbi za pogodbe. Skupaj si prizadevamo, da gledalcem ponudimo kar najbolj pester in raznolik nabor serij različne zahtevnosti s skupnim imenovalcem kakovostne vsebine in vrhunskih produkcijskih standardov.«

Neli Vozelj poudarja tudi, da imajo tudi sicer imamo v uredništvu »odlično ekipo strokovno podkovanih in predanih kolegov in kolegic, ki skrbijo za izbor tujega programa: poleg serij tudi odličnih filmov in dokumentarcev.«

Z gledanostjo svojega izbora nadaljevank so v uredništvu zadovoljni. »Podatki o gledanosti serij sicer kažejo, da imajo gledalci najraje lahkotnejše serije, sodeč po njihovih odzivih pa so z našim izborom večinoma kar zadovoljni. Nekaj omejitev predstavljajo tudi termini tujega programa oziroma programska shema; gledanost bi bila nedvomno lahko boljša tudi ob okrepljeni promociji. Posamezen del serije si v povprečju ogleda med 70.000 in 130.000 gledalci. Med najbolj gledanimi v zadnjih letih so bile španska serija Velvet, pa norveška serija Oproščen, ameriška Prevara, pa tudi Nočni receptor in Skrivnost jezera – kjub poznim terminom.       

Zgodba o tem, kdaj in kako je TV Slovenija prišla do Dekline zgodbe, pove veliko o tehnoloških spremembah vsaj zadnjih desetih let, ki so dodobra spremenile gledalske navade. (Piratsko) pretakanje in spremljanje serij prek spleta, vznik in porast plačljivih knjižnic z video-vsebinami, kot je Netflix, ali pa programi na zahtevo HBO so danes realnost spremljanja popularno kulturne produkcije. Tega se zaveda tudi Neli Vozelj: »Nedvomno je ta svet postal še manjši in še bolj zasičen, dostop do vsebin pa vse lažji in hitrejši. Spletne platforme so prihodnost in tega se v naši hiši še vedno premalo zavedamo. Neprimerno več pozornosti bi morali posvetiti naši spletni ponudbi in se bistveno hitreje odzivati na spremembe, ki so nenazadnje že nova realnost. Tako v smislu tehnološke podpore, kot vsebinske presoje. Seveda je pridobivanje pravic za spletno predvajanje večinoma povezano z dodatnimi stroški, a tudi za to bo potrebno poskrbeti.« 
    
Pravi navdušenci nad serijami se do njih dokopljejo še pred premierami na TV-ekranih, na nelegalen, t.i.piratski način, pojasnjuje naša sogovornica. Toda ti »serijo nato v mnogih primerih spremljajo še enkrat, saj televizijski zaslon z vsebino v HD razločljivosti vseeno ponuja svojevrstno izkušnjo.«

Prepričana je tudi, da bo Deklina zgodba našla svoje gledalce: »Nimajo vsi dostopa do spletnih platform ali plačljivih TV-kanalov kot je HBO. Sama sem bila v tem tednu deležna številnih vprašanj na temo Dekline zgodbe, kar pomeni, da še vedno zbuja pozornost, kjub temu, da ne gre za premiero v slovenskem prostoru. Naj dodam, da bo še teden po predvajanju na TV Slovenija posamezen del serije na voljo v spletnem arhivu na MMC RTV.«

 

O Deklini zgodbi: na valovih anti-trumpizma in #MeToo

Deklina zgodba, ki je nastala po distopičnem romanu kanadske avtorice Margaret Atwood, je z novo adaptacijo ujela določen zgodovinski trenutek ali duha časa. Zgodba govori o času v nedoločni prihodnosti, ko so svet pretresle številne katastrofe, tudi ekološke in dodobra zmanjšale rodnost ljudi. natančneje, se odvija v državi Gilead, nekakšni naslednici ZDA, kjer vlada desna diktatura.

Družba deluje po strogi hierarhiji, v kateri so ženske podrejene: ne smejo več brati, ne smejo služiti svojega denarja itd. Žene pomembnih politikov in kaste poveljnikov so malce na boljšem, med najslabše stoječimi pa so prav dekle, ki izgubijo tudi svoje ime – glavna junakinja June se sedaj imenuje po moškem, v čigar hiši so ji določili bivati, Odfred (Od-Freda). Funkcija tega sloja prebivalk je v tem, da paru rodijo otroka. Nov režim torej predpostavlja institucijo spolnih suženj.

Serija v prvi sezoni ostaja precej zvesta romanu, Offred (Od-Freda) živi v hiši poveljnika Freda in njegove žene Serene. Zgodba prepleta dogodke njenega življenja v gileadski diktaturi in pa njene spomine na preteklost, ko je bila kot June poročena, imela hčerko Hannah v družbi svoboščin in človekovih pravic. Vse to ji je nova desna, konservativna diktutatura vzela. June se spogleduje z uporom, možnostjo pobega, pa tudi s tem, kako si izboljšati položaj v okviru aktualnega gospodinjstva. A serija nam ob tem naniza še druge, stranske zgodbe žensk (sojetnic), delovanja Gileada, ki podpirajo osnovno linijo in dodajo izvirni, osnovni zgodbi nekaj več mesa.

Serija, ki jo podpisuje Bruce Miller, ima vrsto značilnosti kvalitetni televiziji. Odlikujejo jo spretno zastavljena dramaturgija (na ravni posameznega dela in celote), učinkovita režija, dialogi, sijajne igralke in igralci – še najbolj seveda Elisabeth Moss, ki je kot June/ Od-Freda znova pokazala izjemen igralski razpon. Prav tako nadaljevanka spretno oblikuje vzdušje mračnega puritanskega sveta terorja in groze. K občutju ujetosti, brezizhodnosti pripomorejo dokaj nazorni prizori ritualnih posilstev dekel, javna obešenja, hude telesne kazni in iznakaženja za še tako majhne prekrške.

V osemdesetih, ko je Atwood napisala roman, je njena spretno zapakirana kritika letela predvsem na vladavino Ronalda Reagana in njegovih glavnih podpornikov, med katerimi so bili prav fundamentalni kristjani, t.i. moral majoraty (moralna večina); skratka tisti del populacije ZDA, ki vztraja na zelo restriktivnem branju Bibilije in izjemno puritanskem pogledu na ureditev družbe, tudi na razmerje med spoloma. O vrsti ponižanj, ki so jih v seriji deležne predvsem ženske, je Atwood nekoč izjavila, da ni v romanu ničesar, česar ženske v zgodovini ne bi bile zares doživele.

Politični kontekst, v katerem smo leta 2017, dobili novo verzijo serije, je bil do določene mere soroden prvemu. Belo hišo je zasedel Donald Trump, ki se je še pred zmago na volitvah »proslavil« z mizoginimi in šovinističnimi izjavami, med njegovimi poličtilnimi podporniki pa prav tako najdemo desničarske konservativce, ki nasprotujejo splavu, svoboščinam homoseksualcev in drugih kulturnih, spolnih verskih in drugih manjšin.

Če k temu kontekstu, v katerem je serija postala nekakšna aluzija na Trumpovo vladanje, prištejemo gibanje #Me Too, ki se je v Hollywoodu ob aferi Weinstein razvnelo jeseni 2017, je serija nenadoma začela utelešati tudi to gibanje, tako da na protestih za pravice žensk, na primer za pravico do splava sedaj ženske prihajajo oblečene v rdeče uniforme dekel iz serije.