Dediščino socializma doma tajimo, na Zahodu je hit

V državah nekoč skupne Jugoslavije se zdaj pretvarjamo, da ta ni nikoli obstajala, ne kot kraljevina in še manj kot SFRJ. Toda na Zahodu se zanimanje za socializem »s človeškim obrazom« z vsemi njegovimi kulturnimi fenomeni v zadnjih letih povečuje – je tema razstav, knjig, razprav in časopisnih člankov.

Potem ko se je razstava Tito v Afriki – slike solidarnosti iz Muzeja Jugoslavije v Beogradu leta 2018 preselila v muzej Pitt Rivers v Oxfordu, zdaj gostuje v losangeleškem muzeju Wende. Obiskovalci si lahko ogledajo fotografije iz arhiva Muzeja Jugoslavije, posnete v petdesetih do sedemdesetih letih prejšnjega stoletja med potovanji Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke v afriške države, filmske zapise ter kopije člankov o Titovih potovanjih iz afriških časopisov pa tudi dokumente in zapisnike, ki pojasnjujejo okoliščine, v katerih se je to dogajalo. Razstava je nastala v okviru mednarodnega projekta Socializem postaja globalen – povezave med državami drugega in tretjega sveta britanske univerze Exeter in Muzeja Jugoslavije v Beogradu, ki si želi ponovno uveljaviti družbene vrednote solidarnosti in protikolonializma, kakršne so zaznamovale odnose med neuvrščenimi afriškimi državami in Jugoslavijo. Poskuša pa tudi raziskati dediščino sodelovanja med manjšimi državami v času delitve med hladno vojno.

Dejstva in jugonostalgija

Ker vsak z območja Jugoslavije, četudi distancirano in z golimi dejstvi govori o obdobju titoizma, dobi oznako jugonostalgika in zato ne velja za verodostojnega, se zdi najbolj smiselno citirati Američane, ki imajo v svojem DNK zapisan antikomunizem. Tako je avtor obsežnega članka ugledne revije Boston Review, enega od številnih, ki so izšli v ameriških časopisih o lanski razstavi K betonski (konkretni) utopiji: arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 v newyorškem muzeju MoMa pojasnil okoliščine nastajanja takratne arhitekture. Od spora s Stalinom leta 1948 je Jugoslavija v naslednjih desetletjih v primerjavi z drugimi komunističnimi državami hodila po svoji poti, je zapisal. »Ostala je resnično neodvisna od partijskega diktata, relativno tesno povezana z zahodnim svetom in vplivna v gibanju neuvrščenih.« Te povezave, še pojasnjuje pisec, niso bile rezultat naravnega kulturnega ali materialnega interesa, ampak politične nujnosti, izzvane s hladno vojno. Kljub vsemu so proizvedle resnično izmenjavo in resnične zgradbe. Časovni okvir newyorške razstave je pokril predvsem obdobje vladavine Josipa Broza Tita, »najuspešnejšega partizanskega vodje iz druge svetovne vojne, komunista, ki je leta vodil široko fronto boja proti silam osi«.

Ta razstava in obsežna spremljevalna monografija sta prepričljivo pokazali, da imajo tujci do naše kulturne in civilizacijske dediščine kot izstopajočega fenomena boljši odnos, kot ga imamo pri nas, kjer je govorjenje o okrnjenih svoboščinah, vključno z umetniškimi v času Jugoslavije, priljubljeno politično orožje, s katerim rožljajo v vseh državah nekdanje skupnosti.

Brutalna lepota

Arhitekturi in spomenikom iz časa socializma založniki v zadnjem času namenjajo vse večjo pozornost. Najprej so se skupaj z oživljenim zanimanjem Zahoda za socializem pojavile publikacije s fokusom na nadrealnih konstrukcijah. Denimo Cosmic Communist Constructions Photographed (Vesoljske komunistične konstrukcije v fotografijah), katere prva izdaja se je pojavila leta 2011, nova pa januarja letos z naslovom Brutal Beauty (Brutalna lepota) pri ugledni založbi Taschen. To je knjiga fotografij Frédérica Chaubina »spektakularnih form in stroge estetike«, kakor je opisano na naslovnici, »ekstremne« arhitekture v zadnjih letih Sovjetske zveze. Takšne, predvsem fotografske izdaje so osredotočene na nenavadne in veličastne zgradbe iz obdobja komunizma. Poznejše izdaje so bile vse bolj vseobsegajoče, z več besedila. V teh knjigah ni najbolj sivih stanovanjskih zgradb iz mest vzhodnega bloka, a najbolj dolgočasnih stavb tudi ni v knjigah o arhitekturi zahodnih držav.



Enako kot z arhitekturo se je zgodilo tudi s spomeniki, posvečenimi protifašističnemu boju in revoluciji, ki so, preden so njihovo kulturološko in kulturno vrednost prepoznali v regiji – mnogi so namreč izjemna modernistična in abstraktna dela s simboličnimi sporočili –, postali tema številnih zahodnih publikacij. Knjigo Spomenik Monument Database, posvečeno spomenikom NOB v Jugoslaviji z navodili, kako jih obiskati, ameriškega avtorja Donalda Niebyla, je izdala londonska založba Fuel Publishing & Design. Knjigi o teh spomenikih sta pred tem izdala belgijski fotograf Jan Kempenaers in francoski fotograf Jonk.

Futuristični spomeniki NOB

Zahodni avtorji spomenike partizanom opisujejo kot futuristične, ki so videti, kot da so projekcija z Marsa, inventivnejše primere jugoslovanske arhitekture pa kot vesoljske. Ker je bila Jugoslavija pestra tvorba, je bila tudi umetniško raznovrstna, imela je zelo talentirane arhitekte in kiparje, inventivne in inovativne. Kupola na Beograjskem sejmu, na primer, je bila do leta 1963 največja kupola na svetu in je še zdaj največja v Evropi. Še vedno pa je največja kupola na svetu iz prednapetega betona.
Po zaslugi zahodnih avtorjev zdaj pod okriljem Sveta za regionalno sodelovanje šest držav zahodnega Balkana pripravlja kulturno-turistični projekt Pot balkanskih spomenikov, ki naj bi pritegnil turiste in omogočil delovna mesta. V projekt so vključene Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Kosovo, Severna Makedonija in Srbija. Slovenije ni med njimi, najbrž iz načelnih razlogov, ker se ne prišteva med balkanske države, so pa njeni spomeniki, posvečeni NOB, uvrščeni v nekaj monografij, ki so v zadnjih letih izšle v tujini. In morda Slovenije ni zraven tudi zaradi tistih, ki so prepričani, da je treba socialistično preteklost zatajiti in ustvarjati vzporedno zgodovino.

Obiskan Muzej rdeče zgodovine v Dubrovniku

Zavest o kulturni dediščini socializma se je vendarle začela prebujati tudi v jugoslovanskem prostoru, in to tam, kjer bi bilo zaradi skrajnega desničarstva in konservativizma pod vplivom Katoliške cerkve najmanj pričakovati – na Hrvaškem. V Dubrovniku je peterica mladih, rojenih po razpadu Jugoslaviji – zato tudi ne morejo biti ne nostalgični ne čutiti negativnih čustev do socialistične preteklosti –, aprila odprla Muzej rdeče zgodovine, ki predstavlja vsakdanje življenje v SFRJ. Že dva meseca po odprtju so ga obiskovalci priljubljenega mednarodnega turističnega portala TripAdvisor uvrstili na prvo mesto med znamenitostmi, ki jih je v Dubrovniku, muzeju samem po sebi, treba videti.



V muzeju je 500 eksponatov iz socialistične Jugoslavije, od rdečega yuga 45, Iskrinega televizorja do kioska K67 slovenskega oblikovalca Saše Mächtiga. Prek predmetov in interaktivnega pristopa se obiskovalci seznanijo z urbanizmom in stanovanjsko gradnjo, samoupravljanjem in združenim delom, gospodarskimi reformami, filmi, mediji, izobraževanjem, športom, oblačenjem, kultom Titove osebnosti, oporečništvom, tajno službo ... Pri koncipiranju muzeja so bili politično nevtralni, predstavljene so tako pozitivne kot negativne stvari in v mislih so imeli predvsem ljudi, ki niso imeli nobene izkušnje s socializmom, a bi ga radi spoznali.

Ustanovitelje je k odprtju muzeja spodbudila zavest o velikanski vrednosti kolektivnega spomina in dejstvo, da podobni muzeji v državah vzhodnega bloka pritegnejo milijone obiskovalcev in so postali sestavni del ponudbe številnih mest.
Slovenija nima muzeja socialistične dediščine

V Sloveniji noben od številnih muzejev in galerij ni posvečen socialistični preteklosti. V Ljubljani ne v Cukrarni ne v Rogu, kjer mesto načrtuje nove galerijske prostore – teh že zdaj ne primanjkuje in samevajo – ne načrtujejo take vsebine, čeprav bi, dobro zasnovana z mladimi ljudmi, pritegovala tako domače kot tuje obiskovalce. Zgodovinar Jože Pirjevec je v nedavnem intervjuju dejal, da bi tak muzej lahko uredili v nekdanji Kardeljevi vili. Ideja, da bi bil tam muzej, ima veliko pomanjkljivost – muzeji, ki so zunaj mestnega središča, kot je Tacen pri Ljubljani z opuščeno in zanemarjeno Kardeljevo vilo, niso dobro obiskani. Cukrarna se torej ponuja kar sama od sebe, a žal kaže, da bo moral tak muzej nastati z zasebno pobudo in zasebno investicijo, kakor je tudi muzej v Dubrovniku. Muzej rdeče zgodovine se preživlja s prodanimi vstopnicami, nič ni narobe, da je komercialen, kar bi v večji meri morali postati tudi slovenski muzeji.

Idealni nastavki za muzej socializma so bili tako v Muzeju ljudske revolucije v ljubljanskem Cekinovem gradu, ki se je leta 1994 preimenoval v Muzej novejše zgodovine, kakor tudi v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, v katerih pa je socialistična preteklost predstavljena kot del novejše zgodovine Slovencev. Tu je shranjenega več kot dovolj gradiva za samostojen muzej o socializmu, na vsebino katerega politika, ki spomin na kulturno dediščino SFRJ prilagaja svoji ideološki matrici, ne bi smela imeti vpliva.

Tisti, ki jih civilizacijska dediščina tistega obdobja in kultura v ožjem smislu zanimata, danes niso ne komunisti, ne socialisti, ne socialistični nostalgiki, seznanjanje s socializmom zanje ni identifikacija z njim – to so izobraženi ljudje liberalnih nazorov, ki se kulturno izobražujejo tudi tako, da plačujejo vstopnino v muzeje in kupujejo knjige. Če se jim pri tem utrne kakšna primerjava, na primer, da so v socializmu skoraj vsi prišli do stanovanj – imeti stanovanje je bila pravica –, v kapitalizmu pa je to mlajšim in vse bolj tudi starejšim povsem nemogoče, ni nič narobe. Gre za primerjavo dejstev. In če primerjajo takratno zasnovo stanovanjskih sosesk in današnjo kapitalistično gradnjo, namenjeno izključno profitu investitorjev in peščici bogatih kupcev, je razlika očitna.

V Jugoslaviji je bila dinamična arhitekturna kultura, ki je ni mogoče zvesti na preproste ideološke slogane, je dejal eden od kustosov razstave v muzeju MoMa.

Dokler v Sloveniji ne bo muzeja, posvečenega socialistični dediščini, se bo treba na ogled podati v države nekdanjega vzhodnega bloka ali pa v losangeleški muzej Wende, kjer zbirajo in ohranjajo umetnine, artefakte, arhivsko gradivo, filme ... iz vse vzhodne Evrope in Sovjetske zveze v obdobju 1945–1991.