Boris Pahor ima 106 let

Življenje se tudi pri 106 letih starosti ne umiri. Vsaj Borisu Pahorju ne. Danes zjutraj se bo v prepoznavnem suknjiču in kravati (za čepico bo morda vseeno prevroče) s Tržaškega odpravil proti Ljubljani, kjer mu založba Mladinska knjiga v knjigarni Konzorcij ob 11. uri dopoldne pripravlja posebno rojstnodnevno srečanje.



Ob koncu tedna in že nekaj dni prej pa bi lahko ure in ure držal v roki telefon. Klicali so ga italijanski in slovenski mediji in ga spraševali o modrostih življenja. »Treba je najti smisel, strast, zanimanje ... in vse drugo pustiti ob strani,« je odgovarjal tudi za Delo.

Pri tem je citiral misel grškega filozofa Heraklita: Panta rei. Vse teče. Vse je že obstajalo in vse bo obstajalo, a je nad vsem skupaj neki misterij. To je zanj skrivnost življenja. In kaj bo danes povedal zbrani množici? »Vedno grem nepripravljen. Povem, kar čutim, kar se mi tistega dne pametnega porodi. Mogoče kdo reče, da bi lahko ostal doma ... Saj bi res lahko.«



Lanska 105-letnica je minila v znamenju njegove knjige Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte (»Hočem doseči pravico zanj,« je poudarjal), letos pa Pahor pravi, da nove ne bo. Najbolj ga še vedno skrbi narodna zavest, ljubezen do naroda. »Vem, da me imajo za nacionalista, pa naj, a narod mora imeti zavest o svojem jeziku, biti, kulturi. Če ne bomo imeli narodne zavesti, bomo šli k hudiču.« Ne naveliča se ponavljati teh besed. Da nacionalnost ni nacionalizem, je povedal tudi premieru Šarcu, ko ga je lani jeseni povabil na kosilo. Ko so v Dutovljah na Krasu odprli spominsko sobo, tam je namreč napisal večino svojih najpomembnejših del, je bilo njegovo sporočilo mladim predvsem eno: naj bodo ponosni na svojo domovino Slovenijo.
 

Pahor ob spomeniku svojega dragega prijatelja Edvarda Kocbeka v Tivoliju. Leta 2017 je Pahor dobil svoj kip v bližini. FOTO: Igor Modic

Malo sladkorja in ritem knjig

V Sloveniji živi 212 stoletnikov, od tega 40 moških, a samo devet jih bo letos starih 106 let. Starejših od Pahorja je le devet Slovencev. Slovenski pisatelj iz Trsta, pričevalec italijanskega fašizma, premišljevalec zgodovine in sedanjosti, »kronist, poročevalec doživetega«, kot si sam pravi, vse življenje opozarja na nevarnost totalitarizmov. Že vsaj deset let pa mu vsak konec avgusta postavljajo ista vprašanja; kakšen je njegov recept za dolgoživost? Govori o moči kraških genov, uživanju mleka in majhnih količin mesa in mastne hrane, zmernosti pri sladkorju, ljubezni do gora in vse skupaj sklene: »Dokler bo trajalo, pač bo.« A njegovemu življenju so vedno dajale ritem predvsem knjige in mu ga še: branje in pisanje. Zdaj je zelo navezan na filozofa Spinozo. Na tipkalni stroj po operaciji očesa ne tipka več, zato narekuje. Kaj pa? »Kar mi pametnega pride na misel.«
Pod poletne medijske žaromete je padel z novico, da se bo pri 106 letih poročil. »Vedel sem, da me boste to vprašali. Seveda je to neumnost.« Zavajajoči naslov ga je razjezil, posebno ker je bila prizadeta njegova asistentka, ki tako lepo skrbi zanj. Izkazalo se je, da je malo tudi sam pripomogel k temu, ko je premišljeval, da bi ji nekaj malega zapustil, nekako poskrbel zanjo ... Ljudje so ga očitno narobe razumeli. In res je asistentka njegova vez s svetom. Oglasi se, pove, kdaj klicati, kje pisatelj je, kdaj ima kosilo in kdaj bo pripravljen na fotografiranje. No, tokrat ni bilo priložnosti. Zaseden je, obiske ima, morda kdaj drugič ... Morda čez leto, za 107. rojstni dan.