Bila je sončna, sočna in srčna

»Svet je preveč lep in pisan, časa zanj pa odločno premalo,« je v zadnjem objavljenem intervjuju, ki ga je dala za Primorski dnevnik, dejala Jolka Milič, primorska prevajalka, publicistka in pesnica. Poslovila se je pred dvema dnevoma, tik preden bi dočakala 95 let. Kot je večkrat dejala, je bila zaljubljena v poezijo, njeno poslanstvo pa je bilo v povezovanju slovenskega in italijanskega kulturnega prostora.

»Jolka Milič je bila sončna, sočna in srčna,« jo je opisala pesnica Ines Cergol. »Bila je energična, zelo jezična, vselej odprta za soočenje in dialog, bila je tudi kraševsko trmasta, nikoli pa ni moralizirala,« je dodala. Na piedestalu med avtorji je imela seveda Srečka Kosovela, s katerim se je kot Kraševka počutila močno povezano, v italijanščino je med drugimi prevajala tudi Edvarda Kocbeka, Cirila Kosmača, Marka Kravosa, Josipa Ostija in Tomaža Šalamuna, v slovenščino pa je med ostalim prenesla poezijo Prima Levija.

Društvo slovenskih književnih prevajalcev ji je leta 2005 podelilo Lavrinovo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 pa je prva prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženski odbor slovenskega Pena. Izbor njenega prevajalskega opusa je izšel v dvojezični antologiji Poezija – bla, bla, bla od A do ...?/Poesia – bla, bla, bla dalla A alla ...? leta 2016 pri tržaški založbi Antony. Gre za pesmi dvajsetih sodobnih slovenskih pesnic in pesnikov.
 

Za eno besedo je tudi po desetkrat zavrtela telefon

»Z njo si se lahko sprl in spet spoprijateljil. Ostra je bila tudi v javni komunikaciji, česar pri nas nismo ravno vajeni. Predvsem pa je bila neutrudna iskalka, bralka in prevajalka poezije,« je poudarila Ines Cergol. Ko je zaslovela kot prevajalka poezije v italijanščino, so mnogi avtorji »romali« k njej. Pri prevajanju, ki ga je sicer opravljala ljubiteljsko, je bila zelo dosledna, včasih je za eno besedo tudi po desetkrat zavrtela telefon in iskala pravi odtenek besednega pomena, ki ga je zapisal avtor v izvirniku. Temu je dajala celo prednost pred poetično formo. Prek svojih poznanstev v italijanskih kulturnih krogih je pomagala odpreti tudi marsikatera vrata predvsem mladim slovenskim literatom.


 

Vzvalovila je duha v prostoru

»Bližino je ustvarila s svobodo duha, človeško širino, duhovito porogljivostjo in neusahljivo ustvarjalno močjo izražanja,« meni Nadja Mislej Božič, nekdanja ravnateljica sežanske knjižnice. Jolka Milič je po njenih besedah kritično gledala na stvarnost in je vse poimenovala s pravim imenom. Vselej je bila tudi v službi širše kulture. »Samooklicana 'gospodinja' je bila predvsem intelektualka, pronicljiva opazovalka, sodobna Zofka Kveder, Ilka Vašte in Angela Vode, a povsem samosvoja, ki je z vsakim zapisom v pismih bralcev ali s posegi ob književnih večerih v Kosovelovi knjižnici vzvalovila duha v prostoru,« jo je označila. »Če si predstavljamo, kakšen bi bil kraški, primorski, širši slovenski in mednarodni prostor brez Jolke, sem ji hvaležna, da je ostala zvesta Krasu,« je poudarila. Še vedno jo v mislih videva prihajati v Kosovelovo knjižnico »s knjigo v roki, dvignjeni v pozdrav, s škratovskim sijem v očeh, rdečimi lički, živozelenim šalom okoli vratu in z nalezljivo vznemirljivim veseljem ob predaji darila, ki je vsakič našlo mesto na knjižnični polici«.