Z delfinom na kamišibaj

»Oče« in »mati« slovenskega­ ­kamišibaja, Igor Cvetko in ­Jelena Sitar iz društva Zapik, sta tudi ­letos za Pirančane in mestne obiskovalce priredila festival Beli delfin. Zgodbam med sliko in besedo, kar označuje japonsko namizno gledališče kamišibaj, je mogoče prisluhniti še danes in jutri na Židovskem trgu in v ­Mediadomu Phyrani.

Kamišibaj festival se že sedmič dogaja v Piranu in je drugi po vrsti z mednarodno zasedbo. »Brez podpore in partnerstva piranske občine nam to ne bi uspelo,« sta poudarila pobudnika festivala Igor Cvetko in Jelena Sitar. Navdušena sta tudi nad Piranom, kjer se, kot pravita, domačini in turisti, ki si ogledajo njihove predstave, združijo v enovito občinstvo. To skupno doživljanje in energija se nato vrneta umetnikom in krog komunikacije – ki jo Japonci imenujejo kijokan – je sklenjen. Kamišibaj je po njunem mnenju danes toliko bolj zanimiv, saj za razliko od drugih umetniških in vsakdanjih praks ne uporablja zahtevnih tehnologij, pač pa se osredotoča na medčloveški stik.

Letos so na festivalu gostili priznano umetnico kamišibaja Yuiko Tsuno, ki je pripotovala v Piran iz Francije. »Vratca« namiznega gledališča se bodo za različne predstave kamišibaja – tako za odrasle kot za otroke – odprla kar ­petinštiridesetkrat.
 

Postali so varuhi delfina Morigenosa

Ime festivala se sicer nanaša, kot sta pojasnila sogovornika, na populacijo delfinov, ki domuje v Piranskem zalivu, pa tudi na njihove podobe, vklesane v kamen na enih od mestnih vrat. Pridevnik beli sta dodala, ker nakazuje pravljični ­pomen.
Posebnost letošnjega festivala je, da so v sodelovanju z društvom Morigenos, ki se ukvarja s preučevanjem delfinov, za eno leto – do naslednjega festivala – »posvojili« prvega delfina, ki je pri nas dobil ime, Morigenosa. Posvojitev je navidezna, saj je to akcija društva, s katero si želijo ozavestiti ljudi o prisotnosti teh avtohtonih prebivalcev našega morja. »Z društvom Morigenos smo začeli sodelovati letos in tudi v prihodnje načrtujemo skupne akcije,« je povedala Jelena Sitar.
 

Slovenski kamišibaj je edinstven

Etnomuzikolog Igor Cvetko in reži­serka Jelena Sitar sta zaprisežena lutkarja in z gledališčem Zapik že dolgo znana po komornih, interaktivnih in minimalističnih predstavah. »Naše gledališče je analogno, se pravi, da nimamo niti ozvočenja niti posebne posnete glasbe. Podobno je s kamišibajem. Beli delfin je festival avtorske poetike ustvarjalcev kamišibaja, ki delajo vsak svojo zgodbo ali priredbo zgodbe tako, da jo sami narišejo in pripovedujejo ob odru, ki se mu reče butaj,« je pojasnil Cvetko. »Lahko da gre tudi za manjšo povezano ekipo ustvarjalcev, pomembno pa je, da je to izključno plod avtorskega dela,« je dodala Jelena Sitar.

Prav ta avtorski pristop je po njunih besedah ključen za slovenski kamišibaj in se po tem razlikuje od tistega, ki ga širi Japonska mednarodna zveza kamišibajkarjev (Ikaja). Japonci namreč že narejen komplet slik tiskajo in umetnost je v tem, da pripovedujejo zgodbo. Poznajo tudi lastnoročno narejen kamišibaj, ki mu pravijo tezukuri, a je manj pogost. »V Slovenijo smo kamišibaj prinesli lutkarji, se pravi ustvarjalci, šele pozneje so se nam pridružili pedagogi, terapevti in drugi,« je pojasnila Jelena Sitar. »S tega vidika je slovenski kamišibaj edinstven in nam to priznavajo celo Japonci,« je pripomnil Cvetko. V Sloveniji se je razvilo celo gibanje kamišibaja in prek regionalnih festivalov pokriva vso državo. Lani so v Sloveniji celo gostili mednarodni strokovni simpozij o kamišibaju in Slovenski gledališki inštitut je o tem izdal monografijo.
 

Preprosto, a te začara

Na Japonskem se je umetnost kamišibaja razvijala v tridesetih letih 20. stoletja, v času gospodarske krize, ko so ob pripovedovanju zgodbic otrokom na mestnih trgih prodajali slaščice – tisti, ki so plačali, so dobili mesto bližje odru, smo izvedeli. Značilno je bilo, da so pripovedovalci svoj prihod naznanili z dvema lesenima paličicama, poimenovanima hijošigi. Kamišibaj je pozneje v pedagoške namene uporabila japonska nuna Jone Imai, ki je sličice z bibličnimi zgodbami za otroke začela objavljati v enem od časopisov. V vojnem času, sta povedala Igor Cvetko in Jelena Sitar, so kamišibaj uporabljali v propagandne politične namene tedanjih japonskih oblasti, saj je bilo tako mogoče nagovoriti največ ljudi – v enem samem dnevu so pripovedovalci dosegli celo milijonsko občinstvo. Pozneje, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so kamišibaje začeli tiskati in razširili so se po svetu, pri čemer so se daleč najbolj uveljavili za didaktične namene.

»Kamišibaj je sila preprost, hkrati pa ima izjemen učinek, kar začara občinstvo, in to se je potrdilo tudi pri nas. Odkar smo leta 2013 priredili prvo predstavo v Sloveniji, se je ta umetnost bliskovito razširila,« je navedel Cvetko. Lani so v okviru društva Kamišibaj organizirali vseslovensko igranje kamišibaja in v 24 urah po državi izvedli 775 predstav ter tako nagovorili 35.500 ljudi.
Seveda sta tako priprava slikovnega materiala kot izvedba pripovedovanja in obračanja slik, ki mora slediti določenim zakonitostim, zahtevni veščini. To je umetnost, ki mora obvladati filmski jezik ustvarjanja in prikazovanja slik. »Kot zanimivost,« je omenil Cvetko, »je na upad popularnosti kamišibaja pri japonskih otrocih najbolj vplivala prav televizija, ki so ji na začetku rekli denki kamišibaj, kar pomeni 'električni ­kamišibaj'.