»Vzpon reakcionarnega populizma ni naključje«

Če je človek nagonski preplet dobrega in zla, se je potem čuditi, da je tako neizprosno grobo vse človeštvo? Zgodba človeštva je prevečkrat zgodovina nasilja, ­Histoire de la violence (Zgodovina nasilja) pa je tudi individualna zgodba 26-letnega francoskega intelektualca Édouarda Louisa, ki – po rojstvu obstranec, po samosvojosti pa izbranec – že nekaj let opozarja na robato razslojenost francoske družbe. Roman je za božič mojstrsko postavil na oder ljubljanskega Mini teatra režiser Ivica Buljan, ponovitve si bo mogoče ogledati 11., 12. in 13. januarja.

Ne pričakujte novodobne sterilnosti, ki nas medijsko vse bolj odnaša s seboj, ampak, kakor je pogosto v Mini teatru, smelost umetnosti in obilo odrske nasilnosti v najbolj golih odtenkih: od spolnih zlorab do besednega zmerjanja s pedri, tudi prostaškega bljuvanja ne manjka, kakor ne nizkih udarcev in klofut, pa neumnega bolščanja v televizijo, kajti ... ali ni neumnost ena od nasilnejših prisil ali morda odločitev posameznika in nič manj kolektiva?

Zgodba je večplastna, onkraj stereotipov in avtobiografska, pred leti jo je v Parizu doživel Édouard Louis, ki se je na sveti večer vračal z večerje s prijateljema. Ko se je na poti domov zapletel z Redo, mladeničem alžirskih korenin, je noč porodila ljubezen, jutro pa razgalilo marsikaj ... tudi krvav zločin, skoraj umor. Pozneje, ko je napočil čas za analizo kaznivega dejanja, so se skozi besedenje policijskega in zdravniškega osebja razkrili tudi sistemska nasilnost, rasizem, nestrpnost. Koliko jih je!

Vemo, kdo je Édouard Louis, in vendar, kdo je za vas Édouard Louis?

Louis spada v skupino francoskih pisateljev, s katerimi se ukvarjam že leta in jih uprizarjam predvsem na odru Mini teatra. Začelo se je z Jeanom Genetom, nadaljevalo z Bernard-Mariejem Koltèsom in Hervéjem Guibertom, zdaj pa je Louis zame najpomembnejše ime sodobne francoske književnosti. Nalašč omenjam Geneta kot praočeta, saj je nasilje prevpraševal z veliko nadarjenostjo; zlasti politično nasilje, torej nasilje, ki mu je v družbi podvržen posameznik.

Razumno in intuitivno nemara vsi vemo, kaj je nasilje in kdaj nastopi. Kako pa bi ga definirali vi?

Zanimivo je, kaj vse je povzročilo, recimo, gibanje #jaztudi. Označil bi ga za lepo gibanje in besedo lep uporabljam namenoma. Zakaj? Ker to gibanje omogoča, da se ljudje pogovarjamo, ker je kot veliki pok odprlo področje, na katerem je diskurz nujen. Zdaj, ko je prostor odprt, je v ospredju vprašanje, kaj storiti. Louis ponuja krasno definicijo nasilja, ko pravi, kakšen problem nastane, kadar se napredni in liberalni ljudje, torej ljudje z levice, zavzemajo za represijo in kaznovanje. Kot je razmišljal že Michel Foucault: tako eno obliko nasilja samo zamenjamo z drugo. Naj pojasnim. Če nekdo nekoga fizično ali spolno napade, organi kazenskega pregona sklenejo takole: ker je bila prva oseba nasilna do druge, bomo tudi mi nasilni do prve nasilne osebe. Spravili jo bomo za zapahe, recimo za deset let. Na tej točki se razprava ustavi, pogovora je konec ... V književnosti Jeana Geneta pa se debata nadaljuje, podobno kakor je Foucault razdelal sistem, v katerem nasilje poraja le novo nasilje, v drugih oblikah. Zdaj tudi Louis razlaga, da s kaznijo in zaporom ni mogoče ustaviti nasilja, ampak ga samo družbeno širimo; zaporniki so po prestani kazni še agresivnejši. Nasilje se neustavljivo vije v spiralo.

Ivica Buljan
FOTO: Tomi Lombar

Pravi odgovor na nasilje je torej samo nenasilje.

A kako to doseči, je drugo vprašanje. Louis pravi, da je dobra pot že odpiranje razprav. Zdi se mi, da je tudi v našem okolju, mislim na Slovenijo in Hrvaško, ključen pogovor. Kakor smo lahko videli lani ob smrti gledališkega kolega, se o spolnem nasilju medijsko ne znamo pogovarjati niti tega nismo vajeni – razen na ravni črne kronike ali tračev.

Zakaj ne? Morda zato, ker smo žrtve predsodkov, klišejev, stereotipov in vse bolj tudi politične korektnosti?

Po eni strani smo res obremenjeni s politično korektnostjo, tudi zaradi prikrivanja se spirala nasilja ne ustavi. Zato je lahko samo destigmatizacija nasilneža, torej krvnika, pot do ozdravitve družbe. Naj se vrnem k romanu Zgodovina nasilja in v njem k policiji kot predstavniku sistemske represivnosti: Louis je že na začetku okleval, ali naj postavi nasilneža pred sodišče, zatem pa celo umaknil tožbo, saj ni hotel širiti rasizma in homofobije. Podobno je v njegovi družbeni analizi gibanja rumenih jopičev ključna destigmatizacija delavskega razreda, ki so ga takoj, ko je izbruhnilo, označili za agresivno, rasistično in homofobno.

Na neki način tudi Louis tako opisuje delavski razred, kajne?

Eno je opisovati, drugo obtoževati. Med prebiranjem njegovega prvega avtobiografskega romana [En finir avec Eddy Bellegueule, Pokončati Eddyja Bellegueula] se mi je zdelo, da v njem prepoznavam dele svojega življenja, čeprav ne tako tragičnih. Tudi sam prihajam s podeželja, ki ni liberalno ne strpno, zato je moja pot samooblikovanja v veliko elementih podobna Louisovi biografiji. Zanimivo je, ko pravi, kako se postaviti po robu lastnim klišejem, da nekoga – v njegovem primeru Redo – avtomatsko ne razglasimo za nasilneža. A za kaj takega je treba trdo delati na sebi, se izobraževati ... Rekel bi, da smo tisti, ki smo odraščali ali bili kolektivno vzgajani v Jugoslaviji, verjeli v model sprejemanja drugega. Zdelo se mi je, da rasizma ni, kakor tudi ne antisemitizma, podobno kot je tudi homofobija novejši pojem, ki ga ne morem povezati z nekdanjo državo. Obstaja torej veliko vzporednic med okoljem, iz katerega izhaja Louis [iz revne in dezindustrializirane Pikardije], in posttranzicijskimi družbami, kakršni sta Slovenija in Hrvaška.

Ekonomsko-socialni izzivi so marsikje podobni, tako je pač v času globalizacije.

Sprva sem mislil, da bi na odru Mini teatra povezal v trilogijo vse tri Louisove avtobiografske romane [En finir avec Eddy Bellegueule, Histoire de la violence, Qui a tué mon père; Kdo je ubil mojega očeta]. Predvsem zadnja knjiga je zame sijajna analiza, v kateri se po eni strani spoprijema z lastno preteklostjo: če je v prvih dveh romanih preziral očeta, zdaj poskuša pojasniti, zakaj se ta vede, kot se. Hkrati obtožuje vse francoske predsednike, ki so – kot institut, iz mandata v mandat – vedno bolj korenito posegali v socialne pravice, nekdaj ponos francoske države. Do gibanja rumenih jopičev nismo vedeli, koliko Francozov životari na robu. Louis povezuje vzroke za njihovo nasilnost in propadanje s preobrazbo političnega in ekonomskega sistema, ki se, podobno kakor pri nas, po eni strani ponaša s statistično dobrimi gospodarskimi rezultati. A ko vidimo, koliko ljudi živi v revščini, je jasno, da ima od povečanja BDP korist zelo majhen delež prebivalstva, medtem ko vsi drugi nimajo možnosti za kakovostno šolanje ne dostopa do zdravstva ...

FOTO: Miniteater

Louis se z Didierjem Éribonom in Geoffroyjem de Lagasneriejem poskuša uveljaviti kot glas radikalne levice. Koliko je levica sama kriva za nastale razmere? Ker je ob planetarnem divjanju financ nehala bíti prave boje, ker se je podesnila, ker Jean-Luc Mélenchon ni politični voditelj, ki bi mu lahko verjeli?

Levica je na mednarodni ravni – od Tonyja Blaira in Françoisa Hollanda do, recimo, Zorana Milanovića – izgubila kompas, ko je prekinila stik z delavskim razredom. Delavski razred, kakor smo ga imenovali nekdaj, je bil izvor naprednjaštva in imel posluh za socialne ideje z levice. Danes je po Evropi videti, da nižje socialne sloje idejno vodi populistična desnica ... Trojica francoskih intelektualcev, ki jih omenjate, opozarja, da je težava levice v tem, da ni več sposobna poskrbeti za lastno politiko. Zato samo še kritizira politično desnico, kar je seveda popoln paradoks in bitka brez konca.

Sploh ker je ta bitka predvsem emocionalna?

Louis ustrezno ugotavlja, da se je levica naselila na območje, ki ga je tradicionalno zasedala buržoazija, torej relativno bogat intelektualni sloj. Če prihajate, kakor zapiše, iz privilegiranega okolja, ste zaščiteni pred politiko. Če ste bogati, svetle polti in prezirate oblast, je malo možnosti, da bo ta vplivala na vaše življenje. Pri siromakih, kakršen je njegov oče, pa, kot sklene v romanu Qui a tué mon père, politika močno učinkuje na degradacijo človeškega dostojanstva, tudi v telesnem smislu, oblikuje telo ...

Nasilje velikokrat le gledamo in ne naredimo nič. Če banaliziram umetnost in umetniško občinstvo: nasilje spremljamo tudi na odru. Udarci, denimo, so v Zgodovini nasilja pravi in močni, a ni nihče vstal, češ, ne morem več: zaradi nečesa notranjega v njem, morebitnega nelagodja, če ne zaradi negativnih čustev.

Po Pasoliniju, ki je moj umetniški vzornik, bi rekel, da občinstvo, ki je bilo na premieri v Mini teatru, pripada določenemu krogu, da so prišli večinoma intelektualci in izobraženci. Teh skorajda ni mogoče izzvati in šokirati. Pasolini je verjel, da bi morali, recimo, njegovo hiperseksualizirano tragedijo Pilade – prav tako govori o nasilju, zato jo je mogoče primerjati z Zgodovino nasilja – igrati v tovarnah, na vasi in pred deprivilegiranimi gledalci. Tam bi gotovo izzvali brutalne in silovite reakcije ... Na žalost lahko zaključim, da je danes tudi gledališče elitistično.

Če je strašljiva misel pred izrečeno besedo in je v medijih ničkolikokrat ponovljena beseda uvod v dejanje, se je torej bati, da naš še vedno udobni svet drvi v nasilen nepovrat?

Proti populizmom, nacionalizmom, konservativizmom in avtoritarnosti se ne moremo bíti z vnaprej pripravljenim govorom. Proti tem ideologijam se lahko borimo samo z novimi praksami in novimi subjektivnostmi znotraj novih političnih sistemov. Vzpon sodobnega reakcionarnega populizma ni naključje ali odklon od prave poti, pa tudi ne preprost primer manipuliranega javnega mnenja: ta vzpon je rezultat naših prevladujočih političnih in medijskih sistemov. Proti nasilnemu propadanju se ne moremo boriti zgolj z obsojanjem kulture populizma znotraj meja sistema, ki ga je omogočil.