Vsaki prija, če ji moški pomežikne

Ob predstavi Boris, Milena, Radko in dokumentarnem filmu Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba so se gledalci potopili v odnos med Mileno Zupančič, Dušanom Jovanovićem in Radkom Poličem, še več zgodb iz pestrega življenja naše velike igralke pa razkriva njena biografija Kot bi Luna padla na Zemljo, ki jo je napisal Tadej Golob. Za vse tri stvaritve velja, da razkrivajo, ne pa tudi razgaljajo. Kako jim je to uspelo, smo v pogovoru vprašali Mileno.     

Predstavi in dokumentarcu je skupno, da ne razgaljata intime vas in Radka kot nekdanjih ter vas in Dušana kot sedanjih zakoncev, prinašata pa duhovite trenutke. A gledalci so verjetno pričakovali dramatično zgodbo o ljubezenskem trikotniku.

Pred premiero tako predstave kot filma so ljudje pričakovali, da bodo gledali nekaj iz rumenega tiska, dobili pa so nežno zgodbo o prijateljstvu. Predstava dregne tudi v tabu, da je nespodobno, da se zgodbe ljudi v starejših letih vrtijo okoli erotike, ljubezni in ljubosumja. Ima tudi veliko duhovitih vložkov, kjer koli smo jo igrali, se je občinstvo smejalo od začetka do konca.

Predstavo ste naredili v Drami, zaživela naj bi tudi v Špas teatru, a je priprave prekinila bolezen Radka Poliča. Jo bo še mogoče videti?

V Drami so predstavo umaknili s sporeda, čeprav je bila dvorana še razprodana, nato pa nas je povabila Urška Alič. Vse smo naredili na novo: sceno, kostume in glasbo, imeli smo tri predpremiere, ravno pred premiero pa je Raca izdalo zdravje in je skoraj leto dni preživel v bolnišnici. Špas ima svoj repertoar, medtem so šli naprej in verjetno lahko predstavi rečemo adijo, kar pa je res škoda, lahko bi jo še igrali.

V zgodbi o vas, Dušanu in Racu ste se vsi trije verjetno strinjali, kaj povedati, kako pa ste se tega lotili pri biografiji, v kateri človek ne razkriva le sebe, ampak prek zgodb tudi druge? Ste imeli kakšen pomislek, preden ste povedali kakšno zgodbo?

Niti enega. Trdim, da je to knjiga Tadeja Goloba, ker je on določal zgodbe, potem pa sva se pogovarjala kot prijatelja. Ko je napisal poglavje, mi ga je poslal, a nikoli nisem ničesar popravljala, razen kakšno ime ali letnico. Oba sva vztrajala, da morajo biti podatki pravilni, ker če objaviš en napačen podatek, lahko kdo reče, da je tudi preostalo izmišljeno. Tadej je eden redkih, če ne edini, ki zna pisati biografije, mojega jezika ni prevajal v literarno slovenščino, knjiga ni napisana v tretji osebi. Mnogo ljudi mi je reklo, da so se ob branju počutili, kot da sedijo z mano. Seveda sem imela vsake toliko časa tudi kakšno krizico; vprašaš se, ali je treba zdaj govoriti o vsem tem. Se je pa vse, kar je opisano v knjigi, res zgodilo, pri vsaki od zgodb je bil zraven vsaj še nekdo.

Ob pripovedovanju zgodb za knjigo človek verjetno nehote dela bilanco. Zdaj laže izberete tri najljubše vloge?

Nemogoče, več jih je.

Ljudje bi gotovo izbrali Meto iz Cvetja v jeseni …

Tudi po več kot štiridesetih letih ne mine teden, da me ne bi kdo ustavil in se spomnil Cvetja v jeseni. Meta je postala mit, igralec je lahko ob tem le srečen, ker se redko zgodi, da nekaj ostane tako zasidrano v ljudeh. Spomnim se tudi, kako smo snemali, jaz kot mlada igralka med samimi igralskimi velikani, bilo je nepozabno. Ne morem pa reči, da je v množici vlog Meta zame intimno najboljša.

Smo pa nekoč v Vikendu objavili vsebino filma Cvetje v jeseni in zapisali, da na koncu Meti poči srce, nato pa nam je pisal jezen bralec, da ni pošteno, ker smo izdali konec.

(Glasen smeh.) Tudi jaz sem jih že slišala v povezavi s Cvetjem. Pred Cvetjem v jeseni smo posneli film Avtostop, Dušan je napisal scenarij, z Racem pa sva igrala mlad zakonski par, ki v hipijevskih časih nima denarja, da bi šel na morje. Tako sta najina lika vsak dan na koncu Viča štopala prevoz na morje. V filmu smo govorili v jeziku takratne mladine, tudi kakšna kletvica je bila vmes. Potem so dali ta film v bunker, češ da ni dovolj spodoben, vmes pa smo mi že posneli Cvetje v jeseni. Tako je ta film prišel na program prej kot Avtostop, jaz pa sem potem dobila anonimno pismo, kako lahko naša Meta govori takšne grde besede. Zadnji stavek se je glasil: »Vedite, da je Cvetje v jeseni za vedno ovenelo v naših srcih.« (Smeh.) Imela pa sem srečo, da režiserji niso imeli takšnega mnenja kot ta pisec in me niso po tem filmu zasedali le v vloge, ki bi bile podobne Meti. To bi bila zame tragedija.

Na naših televizijah so zdaj zelo priljubljene domače telenovele. Jih spremljate?

Nisem ljubiteljica, a kakšno pogledam, predvsem zaradi igralcev, ker so dobri. Najraje sicer gledam skandinavske serije. Gledalci imajo očitno domače telenovele radi, a je treba priznati, da so se naše televizije zelo trudile, da so spremenile okus občinstva. Te serije so še najmanj problematične, poglejte resničnostne šove, neskončno število kuharskih oddaj, ljubezen na kmetiji, kuhanje na kmetiji ... Razumem, da morajo biti tudi takšne oddaje, ni pa treba, da so vse takšne, saj ljudje sploh nimajo izbire.

Pred kratkim ste v nekem intervjuju govorili o odnosu med režiserjem in igralko in zavzeli za ta čas, ko so v ospredju gibanja za pravice žensk, precej radikalno stališče, da se ženske ne smejo pritoževati za nazaj in da jim gotovo ni bilo treba narediti stvari, ki jih zdaj obžalujejo. 

Še vedno tako mislim. Posilstva žensk in otrok so vredna obsojanja in proti temu se je treba boriti z vsemi sredstvi. A ne odobravam tega, kako se je začela ta gonja. Zvezdnice govorijo, da so se jim te stvari dogajale pred mnogo leti – zakaj pa takrat niso ničesar rekle? Če se je to dogajalo v sobah, zakaj so pa šle v sobo z njimi? Takrat je bilo to v redu, zdaj ko imaš kariero, pa govoriš, kako grozno je bilo. Saj te ni nihče silil. Ali bi spregovorila takrat ali pa nikoli. Histerija, ki se širi, je nedopustna. Ne govorite mi, da ženski ne prija, če ji moški pomežikne in jo lepo pogleda, vsaki prija.

Ni pa ta pogled povezan s tem, kateri generaciji pripadate, tudi Catherine Deneuve je napisala javno pismo s podobnimi stališči. Morda pripadate generaciji žensk, ki je bila pripravljena več potrpeti, ali pa si rečete: če smo me morale to potrpeti, boste pa še ve?

Nikakor! Ne poznam nobene igralke, ki bi imela težave s tem. Če se je zgodila ljubezen, so se ali, bolje rečeno, smo se poročili. Bomo rekli, da je bila Liv Ullmann posiljena? Ali pa Ingrid Bergman in še katera igralka, ki je bila poročena s kakšnim velikim režiserjem?

Ne, to ni posilstvo. Se je pa verjetno marsikatera igralka znašla v situaciji, ko se je spraševala, ali režiser nekaj dela zaradi umetnosti ali zaradi svojih želja …

Ko te prvič doleti golota v vlogi, je grozno. Meni je bilo strašno, ko sem morala prvič pokazati prsi. A sem dobila nasveta dveh igralcev in si ju zapomnila za vedno. Prvi je bil od Ljube Tadiča, s katerim sva imela skupno sceno, v kateri on odgrne rjuho, jaz pa sem pod njo gola. Bilo mi je zelo neprijetno, on pa je rekel: »Vse, kar igralec naredi v vlogi, je njegov poklic, ničesar od tega se ne smemo sramovati.« Drugič pa sem se nekaj naučila od Milene Dravić, ki so ji za film Strah predlagali, naj gole prizore namesto nje odigra dvojnica. Ona je rekla, da tega nikakor noče, in jih je odigrala prav poetično, brez kančka pornografije. Ti veš, kakšna je tvoja vloga, dvojnica pa nima pojma. Režiser ji bo rekel, naj razkreči noge, in ona jih bo morda razkrečila še bolj, kot je treba, ljudje, ki bodo gledali film, pa bodo tako in tako mislili, da si to ti. Zato nikoli nisem hotela, da bi katera namesto mene posnela kakšen prizor z goloto. Sem se pa tudi kdaj uprla, če je bilo treba.

So vas slišali, ko ste se uprli?

Ne le da so me slišali, niti posneli nismo tistega, česar nisem hotela. Smo se tudi sprli, ampak moja je obveljala. Pa ne govorim samo o goloti, tudi o drugih stvareh, ki mi niso ustrezale. Če česa nisem čutila, tega nisem hotela posneti.