Videti človeka, ki je sam – resnično sam

Kaj telo naredi, ker mora, in kaj, ko si nečesa želi? Želja ni enako nuja. Vtisi srečanj s posamezniki, ki že tako odstopajo od družbenih norm, odstopanje pa podkrepijo še vedenjski vzorci, ki so z njim v razmerju, so nagovorili Lado Petrovski Ternovšek k oblikovanju plesnega sola Zgodbe iz tišine, premiera pa bo nocoj v Gleju. Glasbo je prispeval Sebastijan Duh, video in osvetlitev Borut Bučinel.

Začelo se je pred leti, ko je ustvarjalka nekega deževnega dne v Zadru opazila starejšo gospo, ki je prečkala ulico nenavadno hitro, ne da bi se dotikala črt na tleh. Vzgib, da tega ni počela, ker bi si želela, temveč ker ji je tako narekovalo njeno telo, je Lado Petrovski Ternovšek fasciniral in jo spodbudil k razmisleku o svojih nujah in potrebah, neodvisnih od lastnih želja ali pričakovanj drugih. Ko je pozneje naletela še na nekaj ljudi, ki so nanjo naredili podoben vtis – ti vtisi se ji zasidrajo globoko v spomin in občutja –, je spoznala, da se skrivajo, da jih njihova drugačnost ovira in jim vzbuja sram prav zaradi drugih.

Ustvarjalna ekipa ima namen posneti še preostala poglavja in jih združiti v plesni film. FOTO: Borut Bučinel

»Ni se nam jim treba prilagajati, le kot družba bi se morali bolj odpreti,« je dejala v kratkem pogovoru in kot eno takšnih figur navedla še Graziello, zadrsko prijateljico noči, ki se je spomni še iz otroštva. O njej sta krožili dve zgodbi, v eni je bila žrtev partnerskega, v drugi spolnega nasilja. »Bila je čisto običajna ženska, a življenje jo je tako pregazilo, da nikoli več ni prišla k sebi,« se spominja Lada Petrovski Ternovšek. Dokler je Graziella beračila po mestu, ni dobila pomoči, ki jo je potrebovala, po njeni smrti pa so se je spominjali s kupi rož in pesmimi ter jo imenovali duša Zadra.

Zlitje resničnosti in fantazije

Tako je nastalo šest intimnih plesnih portretov nevidnih, neslišnih in na rob odrinjenih ljudi – trije v video obliki in trije, izvedeni v živo (tudi te ima ustvarjalna ekipa namen posneti, vse skupaj pa združiti v plesni film). Tvorijo vsak svoje poglavje s svojim naslovom kot v knjigi, pri čemer se Lada Petrovski Ternovšek naveže na roman Alessandra Baricca Mr Gwyn, v kateri se protagonist odloči, da bo izdeloval portrete ljudi. Ker je pisatelj, tega ne počne s čopičem, temveč z besedami. Ona pa se je odločila, da jih odpleše. »Včasih mi je bilo dovolj videti človeka, ki je sam. Resnično sam. Človeka, čigar usta se ne premikajo, ker se nima s kom pogovarjati,« je povedala. Njihova tišina, samota, je tej »vizualno-plesni knjigi« dala naslov, obenem povezan z eno njenih osebnih zgodb, ki jo je prav tako zaznamovala tišina.

Trije portreti so posneti, trije pa odplesani v živo. FOTO: Borut Bučinel

S tem so portreti, ki jih izvaja, sčasoma postali avtoportreti, v njih je našla stičišča, ki jih povezujejo. Vsako poglavje je svoja zgodba, a obenem so te zgodbe povezane med sabo. »Na koncu je vse to moje in to je rdeča nit.« Po zaslugi prepleta nekonvencionalnih gibov, glasbe Sebastijana Duha ter videov in svetlobnih učinkov Boruta Bučinela se v predstavi briše meja med resničnostjo in fantazijo. »Fantazija in resničnost se zlijeta v eno. Nekateri prizori v živo delujejo kot fast forward. So drobci, koščki sestavljanke, ki nekoliko premaknejo to, česar smo navajeni.«

»Predstava je zelo bogata, zaradi vseh zgodb, doživetij, ki sem jih videla in začutila. V njej je veliko ljudi, čeprav je solo. Kar sem dobila od njih, je razmislek o tem, kaj je zame nujno. Željo in nujo lahko oddvojimo. Želja pomeni misliti, da je nekaj dobro za nas, nujno pa je to, kar res potrebujemo. To je bil moj in naš kompas v celotnem procesu, vedno znova smo se vračali k temu občutku. Tudi sama sem v zadnjem času preživljala težko obdobje; predstava je tako nastala iz drobtinic mene in teh ljudi in je zato zelo iskrena,« je še povedala Lada Petrovski Ternovšek, o svojih portretirancih pa dodala, da »ti ljudje nikoli ne bodo vedeli, da portreti govorijo o njih, a v nekem trenutku so mi dali, kar sem potrebovala«.