Večno iskanje smisla in lepote

»Ko sem dobila ponudbo za koreografijo baleta Smrt v Benetkah, sem bila presenečena. Doslej sem se posvečala predvsem velikim klasičnim predstavam, kot so Jevgenij Onjegin, Carmen ter Romeo in Julija, zato sem se spraševala, ali mi bo uspelo najti ustrezen ključ do tega monumentalnega dela,« je dejala ­Valentina Turcu. Da bi bil ta ključ res njen, je pri projektu ob koreo­grafiji prevzela tudi režijo, dramaturgijo in izbor glasbe.

Balet po motivih novele Thomasa Manna je nastal v sodelovanju oziroma koprodukciji med SNG Maribor in Hrvaškim narodnim gledališčem (HNK) Zagreb, premiera bo danes v Zagrebu. Valentina Turcu, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada, se je odločila, da bo v uprizoritvi ohranila vse like, vključno s stranskimi, in dodala protagonista – Angela smrti. Ta po svoje simbolizira tudi njeno so­očanje z lastnimi demoni in smrtjo, »katere se bojiš, dokler je ne spoznaš in se ne soočiš z njo«.
 

Smrt v Benetkah, postavljena v današnji čas

V življenju je imela že veliko tovrstnih izkušenj, ob katerih je spoznala, da se iz takšnih preizkušenj praviloma pojavi nova ustvarjalna energija. Obenem angel simbolizira željo osrednjega junaka Gustava von Aschenbacha, ki je nedvomno nekakšen Mannov alter ego, po božanski inspiraciji in lepoti, ki je po besedah Valentine Turcu kljub na videz drugačnemu svetu tudi danes ostala identična. Roman Smrt v Benetkah je doživel že veliko odrskih in filmskih upodobitev, med kultne sodi film Luchina Viscontija, kot baletni projekt pa ga je pred leti postavil na oder tudi slavni koreograf John Neumeier.

Vendar je Valentina Turcu poudarila, da je to praizvedba novega dela, ki ni povezano z dosedanjimi projekti, bistveno se razlikuje tudi od knjige. Odločila se je, da bo aktualizirala dogajanje in ga postavila v današnji čas, scena je minimalistična, saj je hotela, da je fokus na plesalcih, kjer je poudarek predvsem na raziskovanju gibalnih kontrastov med eterično eleganco Tadzia in notranjo pesimistično razrvanostjo umetnika in iskalca lepote Gustava von Aschenbacha.

Kot je zapisal Mann, samota »poraja izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, pesem; porodi pa tudi nasprotje tega, torej nesomernost, absurd in pregreho«. Mann je to svoje delo označil za »tragedijo razvrednotenja«, kar ni bila samo usoda številnih estetov in modernističnih umetnikov iz dobe fin de siècla, ampak ostaja neizprosna realnost tudi v sodobnem svetu resničnostnih šovov ter narcisoidne hiperprodukcije tvitov in selfijev, ki nas, paradoksalno, še bolj oddaljujejo od bližine drugega. Gustav von Aschenbach, osamljen in hermetično zazrt v lepoto »kot vešča v svetlobo«, je po besedah koreografinje neizbrisljivo navzoč v vsakem od nas, zlasti tukaj in zdaj, ko se individualnost staplja s kolektivnim strahom pred drugačnim, nasiljem in nadzorom.



Tema homoseksualnosti in homoerotičnosti je vsekakor prisotna in evidentna, vendar se po besedah koreografinje v predstavi posveča predvsem fenomenu lepote, ki je, kot je rekel pisatelj, edina oblika božje misli, ki jo lahko dojamemo s čutili. Obenem je tudi analiza zablod pri iskanju smisla življenja ter poskusov preobratov in odmika od niča prazne tekmovalnosti, kar je poskušal tudi Mann, takrat že na robu shizofrenije in sredi obupnih poskusov kako se izviti iz večnih krogov nezadovoljstva, skepse in nihilizma.

Valentina Turcu se je pri glasbi odločila za izbor skladb Gustava Mahlerja. V predstavi sodelujejo predvsem člani in članice baletnega ansambla HNK Zagreb, vlogo Gustava von Aschenbacha bo odplesal Takuya Sumitomo, Angel smrti bo Guilherme Gameiro, Tadzio pa Andrea Schifano. Celotna ekipa je obarvana tudi slovensko, scenografijo je pripravil Marko Japelj, kostumografijo Alan ­Hranitelj, avtor videoprojekcije je Matjaž Mrak, asistent koreografinje Anton Bogov. Predstava Smrt v Benetkah bo jeseni na rednem sporedu SNG Maribor, januarja ­prihodnje leto pa bo projekt gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu.