Umrla je Nevenka Koprivšek

Nenadoma se je iztekla življenjska pot cenjene akterke na področjih sodobne uprizoritvene umetnosti Nevenke Koprivšek, so sporočili iz ljubljanskega Bunkerja, ki ga je ustanovila in dolga leta tudi vodila. Danih ji je bilo le 61 let. Zapušča izjemno delo.

Formirala se je kot igralka. Leta 1983 je diplomirala iz igre na pariški šoli za gledališče, mim in gib Ecole Jacques Lecoq, kasneje se je študija spominjala kot izjemne izkušnje: »Študijski proces te ne ukaluplja, spodbuja tvojo kreativnost, ne izhaja s stališča vsevednosti pedagoga, temveč samo nakaže pot, po kateri učenec sam odkriva naprej.« 

Prva leta je delala kot igralka in pedagoginja, kasneje se je poleg igre začela angažirati tudi kot gledališka režiserka in umetniška direktorica. Leta 1989 je režirala Železniške informacije Petra Handkeja. 

Bunker je leta 1997 ustanovila, ker je po lastnih besedah zaznala, da smo v Sloveniji slabo seznanjeni z dogajanjem na mednarodnem področju sodobne scenske umetnosti.


 

Ustanoviteljica in sokuratorica Mladih levov

Ob tem, da je bila ustanoviteljica Bunkerja, je bila umetniška direktorica gledališča Glej ter iniciatorka in strokovna sodelavka raziskave o prostorski problematiki kulturne dejavnosti, ki je bila podlaga za vzpostavitev novih umetniških prostorov, med njimi tudi Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana.

Bila je tudi soustanoviteljica društva Asociacija in številnih mednarodnih kulturnih mrež in iniciativ (Junge Hunde, DBM, Sostenuto, Imagine 2020, Create to Connect, Kulturna četrt Tabor, Balkan Expres). Bila je ustanoviteljica in sokuratorica enega najpomembnejših festivalov sodobne uprizoritvene umetnosti pri nas – Mladih levov.

»Festival sva zasnovali z Ireno Štaudohar in takrat sva razmišljali, da je treba slovenski prostor internacionalizirati in da je to nujno napraviti od znotraj. Tedaj so naši umetniki že precej gostovali na tujem, tuji pa redkeje pri nas,« je v pogovoru za Delo povedala o Mladih levih, ki so se ustalili kot eden ključnih festivalov na vsakoletnem slovenskem kulturnem koledarju.


 

Mednarodne nagrade

»Zanesenjaki smo potovali v Gradec, Bruselj itd. in si ogledovali predstave, da smo vsaj približno ohranjali stik z dogajanjem zunaj. Z Mladimi levi smo hoteli prevetriti slovenski prostor. Sprva je bil festival namenjen mlajšim avtorjem, ker smo bili tudi člani Junge Hunde, mreže za promocijo mladih. Kasneje se je pojavilo več festivalov, ki so predstavljali mlade avtorje, mi pa smo posegli tudi po bolj etabliranih umetnikih.«

Delovala je tudi kot certificirana učiteljica metode ozaveščanja giba Feldenkrais, sama pa je ob delu za gledališče in širšo kulturo navajala še marsikaj, od prodajalke sladoleda v cirkusu, soboslikarke in radijske spikerke do varuške, vse to v mladih letih nekje med Parizom, New Yorkom in Ljubljano. Leta 2002 je z Delom sodelovala kot kolumnistka za kulturo. Bila je tudi potapljačica.

Leta 2003 je prejela Župančičevo nagrado, 19. oktobra 2011 pa ji je francoska veleposlanica v Sloveniji Nicole Michelangeli v imenu francoskega ministrstva za kulturo in komunikacije podelila častni naziv vitezinje reda umetnosti in leposlovja. Francoski veleposlanik Pierre-François Mourier ji je leta 2016 podelil še odlikovanje častnice istega reda.



»Bila je iskriva, polna življenja in načrtov za prihodnost. Prihodnost, ki je bila vedno nekako povezana s sodobno umetnostjo. Neizmerno jo bomo pogrešali,« so ob vesti o njenem slovesu zapisali v Bukerju.

»Nevenka je bila prva slovenska neodvisna producentka. Original, po katerem se še vedno vsi zgledujemo,« so zapisali v Gleju. »Cele generacije najuspešnejših slovenskih umetnikov so se kalile v njenem objemu. Generacijam gledalcev je vztrajno in z ljubeznijo prinašala v drobne kristale ujete kose sveta, v katerem je živela.«

»Ko smo v petek korakali po mestu v znak podpore skupnosti rogovcev, ogorčeni nad brutalnim načinom njihovega izgona s strani Mestne občine Ljubljana (MOL) in policije, se mi je zdelo, kot da gremo za pogrebom,« je nazadnje konec januarja v Delu zapisala sama.

In nadaljevala: »Pa je šel še en prostor svobode: Kersnikova, Poligon, zdaj Rog, Metelkova 6. Kaj še? Če smo spomladi in poleti kolesarili vzneseno in v upanju, da bo prišel čas z manj represije, je bil ta pohod po ulicah in mimo magistrata, obkroženega z robokopi, nov udarec že tako razrahljanemu zaupanju v kakršnokoli oblast in upanju na boljši jutri.«