Umrla je igralka Štefka Drolc

V 95. letu starosti je umrla slovenska igralka in pedagoginja Štefka Drolc.

Štefka Drolc je bila tesno povezana s začetkom slovenskega filma in si je prislužila naziv mati slovenskega filma. Poleg mnogih gledaliških vlog bo ostala zapisana v spominu kot Francka iz filma Na Klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz filma Draga moja Izza.

Rodila se je 22. decembra 1923 v Ponikvi pri Grobelnem. Družina se je še v času njenega otroštva preselila v Šentjur pri Poljčanah. Pred drugo svetovno vojno je sodelovala v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek. Od leta 1945 do 1947 je bila angažirana v SNG Maribor, kjer so jo opazili ustvarjalci Triglav filma in jo povabili na snemanje prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, v katerem je odigrala vlogo Tildice.



Zapustila je Maribor in za leto dni sprejela angažma pri Triglav filmu, vendar jo je pot že leta 1948 vrnila na odrske deske. Za deset let je odšla v Slovensko stalno gledališče v Trst.

Kot so o Štefki Drolc zapisali na spletnem gledališkem portalu Sigledal, so tedaj njene mladenke, kot so bile Julija v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija ali Chaterine Sloper v Dedinji ali Jacinta v Cankarjevem Pohujšanju, že nakazovale poetičnost in krhkost, obenem pa je že oblikovala tudi tišino in krik, razum in emocijo, vedrino in trpkost do te mere, da je izvrstno oblikovala prve karakterne vloge.



V tem obdobju je prejela svojo prvo nagrado na gledališkem področju. Podelilo ji jo je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Katerine Ivanovne v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega.

Leta 1959 je odšla v Ljubljano in bila od 1960 do 1990 redna članica ljubljanske Drame. V tem obdobju se je izkristalizirala kot igralka usodnih ženskih likov, ki rušijo in gradijo, vplivajo nase in na okolje in dogodke, dozorevajo in umirajo v sebi in katarzično, uničujoče ali groteskno humorno vplivajo na potek dogodkov na odru in prenašajo isto emocijo tudi na gledalca.

Postala je mojstrica karakternih vlog svetovne in slovenske klasike in sodobnih tekstov, navaja portal Sigledal. Njena doslednost, sposobnost ponotranjenosti povezane s smislom za detajl ter s tem povezana jasnost so rodile številne vloge v vseh mogočih dramskih žanrih in gledaliških poetikah.

Od 1987 do 1997 je bila stalna sodelavka v uprizoritvah Koreodrame, v režijah in koreografijah Damirja Zlatarja Freya. V teh uprizoritvah se je predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik.

Od 1982 je poučevala na AGRFT v Ljubljani, 1984 je postala redna profesorica. Kot izvrstna pedagoginja za umetniško besedo je pomagala nekaj generacijam mlajših slovenskih igralcev.



Štefka Drolc je za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade: Prešernovo (1964), Severjevo (1977), tri Borštnikove (1980, 1982, 1997), Borštnikov prstan (1983), srebrni častni znak svobode, (1996) in Prešernovo nagrado (2009).

Igralka je torej prejela Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado - dve največji priznanji, ki ju lahko prejme slovenski igralec, kar je pri tako obširnem opusu, pri tako bogatem odrskem življenju, le skromno priznanje za vse, kar je Štefka Drolčeva dala slovenskemu občinstvu, gledališču, filmu in mladim igralskim generacijam.

Štefka Drolc kljub visoki starosti v zadnjih letih ni mirovala. Še jo je bilo mogoče videti v kakšni gledališki predstavi, sodelovala pa je tudi na pogovorih ljubiteljskih gledaliških skupin, literarnih večerih in večerih poezije.

Njenemu življenju in delu se je leta 2012 poklonil tudi Vlado Škafar s celovečernim filmom Deklica in drevo, v katerem sta se Drolčeva in Ivanka Mežan popolnoma razkrili gledalcem in povedali svojo življenjsko zgodbo.