»Umrl je kolega, bard slovenskega gledališča in filma, Radko Polič - Rac. Naj počiva v miru.« Tako je danes popoldan na družbenem omrežju sporočil igralec ljubljanske Drame Saša Tabakovič. V Združenju dramskih umetnikov Slovenije pa so vest o tem, da se je poslovil »naš prijatelj, kolega in vsestranski gledališki, filmski in radijski ustvarjalec« pospremili z njegovo pomislijo: »Vse je laž. Nobenega tunela ni, ko umiraš. Edino, česar se spominjam vsakič, ko sem umiral, je to, da sem pomislil: No, mati, grem jaz …«

Radko Polič – Rac je bil rojen med drugo svetovno vojno v Črnomlju. Iz dramske igre in umetniške besede je diplomiral leta 1965 na AGRFT. Bil je igralec, ki je ustvaril čez sto gledaliških, prek petdeset filmskih in več deset radijskih vlog. Radko Polič Rac je pustil neizbrisen pečat v gledališču na Slovenskem. Seznam njegovih vlog, po katerih bo ostal v spominu občinstvu in poslušalstvu, je zares dolg in neprecenljiv. Rac je bil tudi eden najbolj cenjenih filmskih igralcev tako v Sloveniji kot v državah bivše Jugoslavije.

V skoraj štirih desetletjih trajajoči igralski karieri je Radko Polič oblikoval blizu sto gledaliških in petdeset filmskih vlog. Večino dramskih vlog je ustvaril v slovenskem gledališču od Trsta in Nove Gorice preko vseh profesionalnih odrov Ljubljane do Celja in Maribora. Na odrih in na gledaliških festivalih nekdanje Jugoslavije je bil vselej iskan in cenjen igralec.

S prvim velikim priznanjem strokovne kritike in občinstva ga je leta 1970 nagradilo Borštnikovo srečanje, sledila je nagrada Prešernovega sklada (1972), nato so se kar vrstile nagrade za filmske vloge ter nove Borštnikove nagrade (1979, 1981, 1988, 1991). Nagrajen je z dvema Sterijevima nagradama za igralsko stvaritev (1979 in 1982), sarajevski festival MES je njegovo igro ovenčal z Zlatim lovorjevim vencem (1987). Prejel je Župančičevo nagrado (1991) in nagrado za najboljšo uprizoritev na Festivalu monodrame na Ptuju (2001).

Leta 2007 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, že prej, leta 2002 pa Borštnikov prstan. Jernej Novak je takrat v obrazložitvi zapisal: »Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje. Med ostrino in bolečino, ki zaznamujeta njegov boj s svetom, izriše Radko Polič številna kontrastna razpoloženja in občutja, s katerimi svojim odrskim likom oblikuje poteze modernega človeka, soočenega s protislovji sodobnega sveta.

Intuitivni igralec

Poličeva igra je enkratna, samosvoja prav zaradi njegove sposobnosti, da razpre in znotraj upodabljane usode suvereno preigra navidez izključujoče se skrajnosti. Ta značilni Racov način oblikovanja vloge pa ni shematičen, stereotipen. Vodi ga zanesljiv, morda nezaveden, a nezmotljiv občutek za oblikovanje celovite človeške usode. (...) Med slovenskimi igralci je Radko Polič – Rac najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja /empatije/ z dramsko osebo, ki jo predstavlja. Racova posebnost je, da se igri predaja scela, z vsem svojim bitjem, njegova igra je nedeljiva od njegove osebnosti. V skoraj štirih desetletjih trajajoči igralski karieri je Radko Polič oblikoval blizu sto gledaliških in petdeset filmskih vlog.«

Ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, je dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanja spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno »prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk«, nadarjenost obsega le 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse ostalo je »težko garanje«.

Polič je zaznamoval tudi slovenski film. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah ter sooblikoval več kot 100 radijskih iger. V domačih in tujih celovečernih filmih je bil proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprn birokrat, razdvojen belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec in oblastnik. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

Odmevna biografija

Pred dvema letoma je založba Beletrina izdala biografijo oziroma biografski roman Rac: življenjska zgodba vrhunskega gledališkega igralca, ki je leta 2007 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so zapisali v napovedi izida, odstira in prepleta spomine na ustvarjalno pot Radka Poliča Raca. Knjiga, ki jo je po intenzivnih pogovorih z Racem napisala dramaturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc, je napisana v prvi osebi ednine, bogatita jo pristen humor in sočen jezik, oba tako značilna za tega velikega igralca. Brez zadržkov govori o sebi in o stvareh, ki so ga v življenju doletele, pa naj gre za anekdote iz gledališkega sveta ali za tragične dogodke, ki so ga ranili in zaznamovali. »Racevi spomini so zanimivo, razgibano, poučno branje, ki za portretirancem odstirajo bogato zgodovinsko kuliso, pred katero postavljajo skrbno izpisan portret posameznika, neuklonljivega in drznega, izstopajočega in zato včasih ob ustvarjalnem zanosu tudi napornega,« je zapisal kritik Matej Bogataj.

Del njegove osebne oziroma ljubezenske zgodbe, je poročala STA, je bil predstavljen tudi v predstavi Boris, Milena, Radko, ki jo je leta 2013 spisal in režiral Dušan Jovanović, ter v dokumentarnem filmu o nastajanju te igre - Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina.