Sodobna preobleka kanonske opere

Puccinijeva klasična opera Madama Butterfly je začinjena zgodba o ljubezni, izdajstvu in žrtvovanju, ki je pomembno oblikovala operni kanon. Zaradi sugestivne orkestracije, globokih kulturnih spoznanj in trajnih tem je opera pridobila sloves brezčasne mojstrovine, ki vabi k sočustvovanju s kompleksnostjo življenja. Trajna privlačnost opere se kaže tudi v pozivu k razmisleku o posledicah kulturnega imperializma.

Vrnitev v dvorane z Madamo Butterfly

Tragična usoda Čočo san, ki se zaljubi v ameriškega častnika, ponazarja uničujoče posledice izkoriščanja in kulturne neobčutljivosti. Opera odpira pomemben dialog o etnocentrizmu ter spodbuja kritični razmislek o zgodovini. Puccinijev eksotični glasbeni jezik vnaša pridih avtentičnosti ter daje operi izrazito in prefinjeno zvočno paleto. Ta povezuje značilne leitmotive, elemente tradicionalne japonske glasbe in dramatično orkestracijo, ki odseva čustveno intenzivnost pripovedi. Arije, kot je Un bel dì vedremo​ (Nekoč se bo vrnil), razkrijejo melodično bogastvo in lirično spretnost, ki pritegneta v notranje svetove likov. Puccini v operi izkorišča izrazne zmožnosti glasbe in drame, da bi ustvaril ganljivo pripoved, ki se utemeljuje na psihološki globini likov, zlasti Čočo san, skozi katero prepričljivo raziskuje teme zvestobe, obupa in časti.

Na Ljubljana Festival Madama prihaja v izvedbi Gledališča La Fenice, ki je že stoletja ključni monument italijanskega gledališča in operne umetnosti nasploh. Sveža izvedba iz leta 2022 je nastala pod režijsko taktirko Àlexa Rigole in v scenografski ter kostumografski podobi japonske umetnice Mariko Mori, ki je svoje vizualno delo za to uprizoritev predstavila tudi na 55. Beneškem bienalu. Ključni element njune interpretacije opere je gotovo dejstvo, da sta jo umaknila iz okovov konteksta predmoderne Japonske in s tem preusmerila poudarek na osebno dramo ter jo rešila pridihov prevelike sentimentalnosti in kiča.

Valentina Turcu: Zdaj se vidi, iz kakšne substance smo narejeni

V tej izvedbi ne vidimo tradicionalnih noš, češnjevih cvetov, okrašenih vrtov ali torijev. Namesto tega gledamo izčiščen oder, postavljen v nedoločeno obdobje. Ta drzna scenografska poteza daje operi izrazito sodoben pridih, a hkrati ostaja zvesta njenemu izvirnemu bistvu, kar ustvarjalna ekipa doseže s strateško razporeditvijo stiliziranih elementov, ki ustvarjalno namigujejo na japonski ambient trajne kakovosti. Kot zapiše Alan Neilson za portal OperaWire, je uprizoritev »popoln protistrup za obiskovalce, ki jih moti sentimentalnost, pogosto prisotna v Puccinijevih delih«. A ta sentimentalnost se ne izgubi, temveč se preoblikuje, in s tem zasije surova čustvenost pripovedi.

Valovanje čustvene glasbe

Prizorišče, »ne-mesto«, kot bi ga lahko imenovali, je v tej uprizoritvi enako pomembno kot katerikoli protagonist opere. Ta nezaznamovana pokrajina, ki nima izrecne povezave z določenim časom ali krajem, subtilno odraža neprekinjen cikel življenja in smrti. Je tihi opazovalec razvijajoče se drame, ki krepi glavne teme opere in poudarja tragično usodo protagonistke. S tem uprizoritev izpostavlja brezčasne in univerzalne vidike opere Madama Butterfly, kar je v popolnem nasprotju z njeno vpisano lokalno in časovno specifičnostjo. Pomembno je tudi, da ta minimalistični pristop k scenografiji usmeri pozornost na Puccinijevo glasbo in nastope pevcev. Občinstvo se lahko brez zapletenih scenografij potopi v valovanje čustvene glasbe in ganljive upodobitve likov.

Vendar ambient izvirnika ostaja, scenografija ne ogroža vzdušja, temveč ga še okrepi in ustvarja prostor za prosto gibanje domišljije. Poleg tega to »ne-mestno« odmeva v globaliziranem svetu, zaradi česar se razkrijejo potenciali aktualnosti opere Madama Butterfly. Izvedba subtilno nakazuje svet onkraj geografskih meja in tako poudarja univerzalnost opernih tem. Ta uprizoritev je prepričljiv opomnik na potencial opere, da preseže časovne in kulturne posebnosti ter se dotakne bistva človeške izkušnje, hkrati pa spodbuja, da se s pripovedjo ukvarjamo na globlji ravni, ki je ne omejujejo določitve obdobja ali kulture. Ta nekonvencionalna uprizoritev omogoča, da je v ospredju brezčasna kakovost glasbene pripovedi, ki je sveža, toda zvesta Puccinijevi mojstrovini.