Slovo dobrega angela svetlobe

Na svoji zemlji

Življenjski lok Štefke Drolc zajema vso doslejšnjo zgodbo tukajšnjega filma: nastopila je v vlogi Tildice v prvem slovenskem »zvočnem igranem« celovečercu Na svoji zemlji (1948) v režiji Franceta Štiglica, zadnjič v Vztrajanju Miha Knifica (2017), ki je premiero – udeležila se je je s kolegico Ivanko Mežan – doživel aprila letos.

Gledališko igralsko pot je sicer začela že pred drugo svetovno vojno na mariborskem Ljudskem odru kot Marija v Drabosnjakovi Božični igri, po vojni v Neodvisnem gledališču, skupini, ki jo je konec tridesetih let ustanovil Fran Žižek. Svojo igralsko moč je razdajala trinajst let v tržaškem gledališču, polna tri desetletja v ljubljanski Drami, desetletje v Koreodrami.

Ob jubileju, 90. rojstnem dnevu je povedala: »Mislim, da v vsak študij vstopam s popolno nedolžnostjo in z nedolžnim srcem, ne glede na to, kam grem. Včasih pridem na pravo pot in lahko stopam po njej ter naredim kaj dobrega. Ne vedno, je pa tako, da vedno znova vstopam s čisto dušo.«

 

O, krasni dnevi

Beckettovo igro O, krasni dnevi v režiji Mete Hočevar v sezoni 2003/4 so v ljubljanski Drami pospremili z ugotovitvijo, da je drama odlična za vrhunske igralske ekshibicije in so se zato odločili vlogi Winnie in Willieja zaupati velemojstroma igralske umetnosti, Štefki Drolc in Danilu Benedičiču, ki sta s premiero znamenite Irčeve črne komedije praznovala tudi svoja življenjska jubileja.

Slavko Pezdir je v Delu zapisal, da je igralka ob viteškem partnerstvu kolega Benedičiča ponovno dokazala svojo čarobno umetniško polnokrvnost, odrsko prepričljivost in človeško modrost, predstava je ostala v spominu kot »razkošno poln trenutek zmagoslavja vrhunske igralske nadarjenosti, omike, etike in očarljivosti«.

To ni bilo prvo igralkino soočenje z Beckettovim delom, prvič je bila Winnie že sredi šestdesetih v Eksperimentalnem gledališču.

 

Na klancu

»Občutek imam, da sem naredila zelo malo filmskih vlog. Poleg prvega se mi je usedel v srce Na klancu, ker mi je bila vloga Francke resnično zelo blizu,« je Štefka Drolc povedala pred leti. V filmu v režiji in po scenariju Vojka Duletiča iz leta 1971 je imela vlogo Francke, tiste Francke, ki zavrne bogatega snubca in izbere revnega krojača, tiste trpeče, hrepeneče, zmeraj upajoče Francke, ki nikoli ne ujame voza, saj njen tek za vozom zlobni vaščani orkestrirajo kot poniževalno mučenje.
»Štefka Drolc ni veliko igrala v slovenskem filmu, toda odigrala je vlogo, ki jo je v zgodovino slovenskega filma vpisala kot svojevrstno mitološko figuro,« je zapisal Silvan Furlan v Slovenskih filmskih zvezdah.


 

Fiziki

V enem od najbolj znanih del švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta, Fizikih v režiji Andreja Hienga (SNG Drama Ljubljana, 1962/63), ji je pripadla vloga gospe dr. Mathilde von Zahnd: »Igrala sem noro zdravnico, dr. von Zahndovo v Fizikih. Mislim, da sem jo naredila zares dobro.«

V pogovoru s Katjo Perat za Mladino je dodala: »Tudi zelo negativne figure so me zelo zanimale in sem jih delala z velikim veseljem. Spomnim se tiste zdravnice iz Fizikov, tista je bila super. In vem, da sem jo dobro naredila. To so stvari, ki se jim moraš približati na neki drug način. Tudi v tebi ni vse samo dobro. Izbrskati moraš nekaj, kar se je v življenju morda pojavilo samo nekajkrat, v določenih trenutkih. Tudi hudobija. Čeprav je ne maram. Se pa zgodi, da se v človeku ob določenih spominih sprosti nekaj negativnega.«

Vloga doktorice von Zahnd ji je leta 1964 prinesla nagrado Prešernovega sklada (Prešernovo nagrado je dočakala leta 2009).

 

Voranc

V Vorancu Daneta Zajca v režiji Mileta Koruna (SNG Drama Ljubljana, 1979/80) je Štefka Drolc igrala vlogo Neže. »(...) tekst, ki me je popolnoma angažiral, je bil Zajčev Voranc. To Nežo sem prav posebno občutila, kot bi gledala skozi plast, ki so jo leta nanesla na izredno zanimivo, barvito fresko, kjer posamezne barve udarjajo skozi to belino, ki je fresko prekrila. Zelo previdno je bilo treba luščiti to plast, da se kaj ne bi izgubilo, kaj skvarilo,« je pred štirimi desetletji povedala za portret v rajnki reviji Teleks.
 

Tri visoke ženske

O vlogi v predstavi Edwarda Albeeja Tri visoke ženske (MGL 1996/97), ki so jo skoraj v celoti podpisale ženske (režijo Mateja Koležnik, dramaturgijo Ira Ratej, preostali dve vlogi Jožica Avbelj in Mirjam Korbar) in se ji je sprva zdela zapletena, je za Delo povedala: »Soočila sem se s tekstom, čutila sem besede, ki so počasi postajale moje. Potem nisem več razmišljala. Skozi vztrajne razgovore in jasno postavljeno usmeritev smo vedele, da moramo razmišljati o tem, kako človek misli in živi, ko je onemogel. (...) Naše delo je bilo pravi čudež. Od samega začetka sem vedela, kako zelo sem odvisna od njiju dveh. (...) Naredile smo najlepše, kar smo mogle.«

Je v predstavi stara 91 ali 92 let? »Seveda 91 let! To sem si zapičila v glavo, trmasta in samovšečna sem dovolj.« Štefka Drolc je za vlogo A (pa tudi njeni igralski kolegici) leta 1997 prejela Borštnikovo nagrado.