Ponavljanje ene pesmi v uteho in tolažbo

Milo Rau, režiser in umetniški vodja mestnega gledališča NTGent, si je pred leti zastavil vprašanje, kaj zaznamuje gledališke ustvarjalce in kakšna je njihova osebna zgodovina na tem področju. K projektu Histoire(s) du Théâtre (Zgodovina(e) gledališča) je povabil več sodelujočih. Kot četrta mu je s predstavo Ena pesem odgovorila Miet Warlop, ki te dni gostuje v Cankarjevem domu.

Ustvarjanje Miet Warlop je zaznamovala bratova smrt pred skoraj dvajsetimi leti. FOTO: Ivan Put

Miet Warlop (1978), prejemnica več nagrad za inovacije na področju gledališča, s tem sledi Milu Rauu, Faustinu Linyekuli in Angélici Liddell. Po izobrazbi vizualna umetnica z magisterijem z gentske Kraljeve akademije lepih umetnosti (KASK), ki živi in deluje med Gentom in Brusljem, zaznamuje sceno že približno dvajset let.

Za njene stvaritve je značilno, da se teme in motivi enih znova pojavijo v drugih nekaj let pozneje. Ena pesem ni izjema – v njej odmeva več njenih prejšnjih del. Predstava, oklicana za mojstrsko vajo v ponavljanju, je bila premierno uprizorjena leta 2022 na gledališkem festivalu v Avignonu. Lani so jo izvedli kar štiriinšestdesetkrat v štiriindvajsetih mestih, letos jo bodo šestintridesetkrat v sedemnajstih, od tega v Ljubljani danes in jutri zvečer.

Oziranje k začetkom

V predstavi skupina nastopajočih, to so glasbeniki, tekmovalci, navijači, celo uro, kolikor traja, ponavlja in poustvarja eno pesem, ob tem pa preizkuša meje lastnih zmogljivosti. »Našo skupno 'človeškost' izrisujejo skozi péto besedilo, podobe in predmete, pomanjkanja kisika in velikanske količine znoja. S kljubovanjem času konkretizirajo globoko človekovo potrebo: trenutek, ko presežemo svoje misleče telo«, ta »hipnotični ritual o slovesu, življenju in smrti, upanju in vstajenju«, povzemajo v Cankarjevem domu.

Glasba je Miet Warlop omogočila, da se je bolj odprla navzven. FOTO: Michiel Devijver

Za Miet Warlop je tovrstno delo ritualni oziroma koreografirani koncert. V svojem repertoarju našteje tri, vendar je z Eno pesmijo oziroma v okviru Zgodovin(e) gledališča z njimi vsaj za nekaj časa opravila. Je pa glasba pripomogla k temu, da se je umetnica, ki o sebi pravi, da je sramežljive narave, čeprav morda ne daje takšnega vtisa, bolj odprla ter si upala uporabiti svoj glas ter pokazati obraz.

Ob povabilu Mila Raua se je ozrla v svojo ustvarjalno preteklost, vse do začetkov, in razmišljala o tem, da so umetniki platforme za strahove, utopije, delirije drugih ter jim tako služijo. Vse to je hotela preliti v eno delo, pri tem pa imela v mislih enotnost, ki ji veliko pomeni. Namesto da bi na odru postavila v središče glavne like ali celo sebe, je to storila s skupino medsebojno enakovrednih posameznikov. Družita jih človeškost in bitka s časom, kar izražajo s ponavljanjem ene pesmi, za katero Miet Warlop upa, da lahko ponudi uteho, olajšanje in tolažbo. Ali kot so zapisali v Cankarjevem domu: »To je osnova dela: samo ena pesem, ki osmisli celotno družbo. Drugače zapisano: opozarja na nujnost enotnosti v različnosti.«

Doslej zelo uspešna predstava je zanjo tudi zelo osebna. Kako tudi ne, saj, kot poudarja, vsako ustvarjanje nastaja vzporedno z dogodki iz zasebnega življenja. Pred skoraj dvajsetimi leti je tako nastalo delo Sportband/Afgetrainde klanken, Requiem for Jasper, posvečeno njenemu bratu, ki je takrat (2005) naredil samomor. Ustvarila ga je s prijatelji, ki so poskrbeli zanjo. Vse to odzvanja tudi v Eni pesmi, in spet smo pri enot­nosti: v predstavi sodeluje veliko ljudi, povezanih s tistim obdobjem, kar režiserki daje občutek, da so kot velika družina.