Premierne uprizoritve mariborskega baleta so med najtežje pričakovanimi kulturnimi dogodki. Ne nazadnje se je hišna plesna zasedba pod taktirko
Edwarda Cluga razvila v ansambel, ki ga lahko mirne vesti postavimo v svetovni vrh, naj se predstavijo v klasičnem baletu ali bolj sodobnih plesnih koreografijah.
Catarina de Meneses v vlogi vile. Foto Tiberiu Marta
Balet
Pepelka v koreografiji
Jean-Christopha Maillota na glasbo
Sergeja Prokofjeva je bil premierno uprizorjen v prvi polovici leta 1999. To se pozna tako na koreografiji kot vsebini. Če bi prvo označili za starodobno posodobljeno s presežnim ščepcem sladkorja, je druga odsev preživetega časa, ko smo ženskost dojemali bistveno drugače. Mariborska
Pepelka v tem pogledu ni otroška predstava, vendar jo lahko ob vodstvu staršev brez zadržkov obiščejo tudi mladi gledalci. Mačeha in njeni hčeri so uprizorjene kot seksualno zavestne, manipulativne in stremuške (za vse troje so tudi kaznovane), moški liki pa so bolj kot ne skopljeni in sledijo toku, upirajo se mu zgolj po inerciji svojega družbenega statusa.
Pepelka nekoliko drugače Foto Tiberiu Marta
Markantna plesna prezenca
Izvedba baleta, tako plesna kot glasbena (Prokofjeva smo poslušali pod taktirko
Simona Robinsona v izvedbi Simfoničnega orkestra SNG Maribor), je vrhunska, prepričljiva in izpolni pričakovanja. V naslovni vlogi nastopa odlična
Tijuana Križman Hudernik, navdušuje tudi
Catarina de Meneses, ki igra vlogo Pepelkine mame in kasneje Pepelkine vile, nekakšnega angela varuha, ki je tudi protagonist uprizoritve, odmev preteklosti. Gre za lik, ki ga je uvedel Maillot in je gonilo zgodbe, iniciator akcije in tudi najbolj markantna plesna prezenca. Izvedbeno ji Pepelka konkurira, Tijuani Križman Hudernik je vloga pisana na kožo, odigra in odpleše jo prepričljivo in brezhibno, vendar jo ovira postavitev lika Pepelke, ki se bolj kot ne odziva na situacije, ki ji prihajajo naproti. Vidnejše vloge igrajo še
Ionut Dinita,
Anton Bogov,
Asami Nakashima,
Tetiana Svetlična in
Evgenija Koškina.
Tijuani je vloga Pepelke pisana na kožo. Foto Tiberiu Marta
Scenografija je všečna in učinkovita, a prevečkrat videna in preživeta, kostumi razkošni in zanimivi. Zgodba nas preplavi v prvem trenutku in priteguje našo pozornost celotno prvo dejanje. Po premoru potrebujemo več časa, da se prepustimo, nikakor pa se ne dolgočasimo. Plesna predstava pokriva široko paleto vsebin in estetik, tako da ustreza večini okusov. Na sporedu bo še nocoj in 16. novembra ter 21. in 22. februarja 2020.
Komentarji