Ocenjujemo: Penelopiada

Zgodba Margaret Atwood Penelopiada ponuja navidezno igriv, najbrž bi bilo treba reči parodičen vpogled v mit, o katerem načeloma vsi vse vemo in ki se šibi od velikih, usodnih zadevščin. Kanadska avtorica je v kratkem delu, ki je pred skoraj dvema desetletjema izšlo v mednarodni zbirki na novo napisanih mitov, izhajala iz mita o Penelopi in Odiseju, a v središče postavila njo, ženo, vladarko, razsodnico. Ko je Penelopino prejo, kakor je bil naslovljen slovenski prevod, avtorica predelala za oder, so na prizorišču ostale ona in dvanajst pokončanih dekel, čeprav je ponudila in bila pripravljena dopustiti tudi drugačne kombinacije likov, tudi z igralci ali manjšim številom suženj.

Ocenjujemo: Junakinje, režija Aleksandar Popovski, MGL

Prva slovenska postavitev dela, ki sta jo za koprodukcijo ljubljanske Drame s Festivalom Ljubljana podpisala režiserka Livija Pandur, kot prevajalec, avtor priredbe in dramaturg pa Tibor Hrs Pandur, ohranja vsežensko zasedbo, v kateri so se Poloni Jug, Sabini Kogovšek in Saši Pavlin Stošić kot gostje pridružile Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik in Maria Shilkina.

Iz Penelopiade torej sije ženska plat zgodbe, povedana iz zasmrtja in zato osvobojena družbenih konvencij, morebitnih zamer in drugih odvečnosti, lahko bi se razumelo, da Penelopina zgodba popravlja tujo resnico o njej. Po mitski snovi se zgodba giblje na poseben način, zdi se, da razkriva tisto, kar je bilo prej prikrito ali spregledano, žene jo užitek vendar enkrat v celoti povedati svojo zgodbo. Dekle si tega ne želijo nič manj. In le kaj je boljšega za to kot svet, pomanjšan na Peklensko dvorišče, svet, v katerem je na piedestal ali občasno okrepljena z mikrofonom postavljena beseda.

Margaret Atwood z nekakšno burkasto nonšalanco nastavlja gledalcem prizore, ki zamajejo vsakršno zaupanje. FOTO: Aljoša Rebolj

Igrivost, ki načenja mit in ga naseljuje z izpovednim, človeškim, deluje že na začetku, ko Penelopa poroča, da tja dol, v Hadovo podzemlje, »vsi pridejo z vrečami, takimi, v kakršnih shranjujejo vetrove, a vsaka je polna besed – besed, ki si jih izgovoril, besed, ki si jih slišal, besed, ki so jih govorili o tebi. Nekatere vreče so zelo majhne, druge velike; moja je nekje vmes, čeprav precej besed v njej zadeva mojega uglednega moža.« Peklensko dvorišče, potopljeno v scenografski in lučni minimalizem, je nenadoma tržnica besed, nekatere protagonistke so z njimi skrajno varčne, nekatere – predvsem Penelopa – dobrotljive in razsipne.

Penelopa, ki s pogledom velikokrat prečeše občinstvo, kot da bi ga poskušala v bazarskem slogu prepričati o svojem prav, ponuja razkošno brskanje in beganje po spominu, vendar: ji smemo verjeti na besedo, mora zmagati njena resnica ali resnica dekel, arhetipskih žrtev? Kako lahko razsodi sodniški pogled gledalcev, katero resnico v množici mogočih perspektiv si lahko izberemo, prav mogoče je namreč pomisliti, da nam Penelopa lahko ponudi delno lažno, prikrojeno?

Margaret Atwood z nekakšno burkasto nonšalanco nastavlja gledalcem prizore, ki zamajejo vsakršno zaupanje; o vsem, kar gre z odra, je mogoče dvomiti, v deklah tako lahko vidimo ali Odisejeve ali Penelopine žrtve, to zadnje oglašuje velik napis na prtu, da ni imela izbire, torej druge izbire, drugačne lojalnosti. Lahko bi tudi sprejeli Penelopino premetenost, izmuzljivost in hkrati tragičnost, s katerima, bi lahko pomislili, hoče morda pred zgodovino konkurirati svojemu soprogu in se hkrati – kako praktično – znebiti vsakršnih obtoževanj in morebitne krivde, oboje bi bilo prav zapeljivo, tako rekoč zgledno atwoodovsko manipulativno.

Iz Penelopiade sije ženska plat zgodbe, povedana iz zasmrtja in zato osvobojena družbenih konvencij. FOTO: Aljoša Rebolj

Tako priredba kot režija taka avtoričina preigravanja ohranjata in na nekaterih mestih celo potencirata (Tibor Hrs Pandur v gledališkem listu opozori, da se priredba, na kateri temelji predstava, razlikuje od dramske predloge, uporabili so digresije, ki jih v izvirni avtoričini priredbi romana za oder ni, so pa v romanu), spraševanje o krivdi za pogubljenje ducata suženj je v taki konstelaciji odveč, vreče z besedami so prepolne, toda odgovorov na vprašanji, zakaj je bilo nujno drastično maščevanje in kaj ga je povzročilo, v njih ni. V gledališču besed nekatere manjkajo, kar pa izčiščeno postavljeni, elegantni predstavi ne odvzame naboja.