V nadaljevanju preberite: 

Performer, ki je obenem dramaturg, pesnik, pisec in kritik, nas je pričakal na vrhu stopnic, kjer je sedel, oblečen v pisano haljo, obut v svetlikajoče se modne visoke čevlje in – s prevezo na očeh, ki je ni snel dolge štiri ure. Sledila sta dobesedna in metaforična »potopitev« na oder in zlitje odra, občinstva in teksta. Zajc, kljub temu da dobro pozna gledališke znake, ni želel spajati posnete glasbe, ki je imela funkcijo pripovedovalne pavze, ni želel pretirano jasno govoriti, tudi sicer ni želel nobene pretirane »gledališkosti« v smislu doziranja prostora in časa.