Občutek doma v lastnem telesu

Danes ob 20. uri bo na spletni strani Cankarjevega doma premierno predvajana predstava Preblizu. Avtor in režiser uprizoritve Jaša Koceli nam predstavlja zgodbo milenijskega para, ki se je znašel na prelomu odnosa – nastopata Lea Mihevc in Domen Valič. Posnetek predstave, ki nastaja v koprodukciji Cankarjevega doma z zavodom Paviljon, bo na voljo do polnoči 1. aprila.



»Preblizu sem napisal pred nekaj leti z mislijo na predstavo, v kateri bi z dvema igralcema raziskoval intenzivnost emocij, fizičnega gledališča in neznosne bližine dveh, ki sta skupaj v zvezi. Pri pisanju sem se oprl na lastne življenjske izkušnje in občutke v dolgoletnem partnerskem odnosu ter pri tem poskušal biti čim bolj iskren. Ne gre za avtobiografijo, ampak bolj za refleksijo, kako se moja identiteta spreminja ter prilagaja glede na identiteto moje partnerke in obratno. Koliko sva midva midva in koliko sva midva vsak zase,« nam je pred premiero zaupal Jaša Koceli, ki tudi tokrat deluje s svojim ustaljenim ustvarjalnim kolektivom.

»Projekt je bil kasneje v več predprodukcijskih fazah ter povezan z različnimi gledališči in igralci, vendar je vedno spolzel z repertoarja. Ker verjamem, da moram kot režiser razvijati svoje ideje ne glede na obstoječe možnosti, in ker nerad puščam ob strani že zasanjane vizije, sem se lani po nekaj projektih v tujini odločil, da bom končno postavil Preblizu doma, v Sloveniji, in na srečo našel produkcijskega sogovornika in partnerja v Cankarjevem domu. Poklopilo se je tudi, da sta vlogi sprejela Domen in Lea, česar sem bil zelo vesel, poleg tega sem imel nepogrešljivo podporo izjemne ekipe soustvarjalcev, ki me spremlja na gledaliških popotovanjih. Več stvari se je sestavilo in pokazalo se je, da je pravi čas za Preblizu točno zdaj.«


 

Moč komorne uprizoritve

Za najbolj osnovno gledališko situacijo se je odločil zavestno, hotel jo je na novo osmisliti. »Hotel sem dati prednost igralskemu impulzu pred strukturnim konceptom ter raziskati, kako daleč lahko pridem skupaj z dvema igralcema, ne da bi zašli v eksces ali pretiravanje. Verjamem, da moramo na odru govoriti o nas samih, in če bo resnično in iskreno, bo tudi zanimivo, ne glede na izhodiščno situacijo ali zgodbo.« Zanimivo je, da sprva ni predvideval vizualnih elementov predstave, postavil si je izziv, da jo bo naredil le z dvema gledalcema ter se odpovedal drugim gledališkim elementom.

»Od nekdaj me obletavajo močne vizualne podobe, ko nosim še nerojene predstave v sebi, in v nekem trenutku mi je to šlo na živce. Kasneje sem dejstvo sprejel in si rekel, da je treba ravno obratno te vizije samo še krepiti in se ne ustavljati pred kakršnimikoli zavestnimi pomisleki. Sem, kar nosim v sebi, in iz tega nastaja moje gledališče. Preblizu je hkrati zelo igralska in zelo vizualna predstava.«



Žal zaradi epidemije predstave ne bomo mogli spremljati v živo, temveč prek spleta, kar je bil za Domna Valiča poseben izziv. »Nismo hoteli le posneti predstave, ker menimo, da gledalec nima nič od tega, saj žal kamera ogromno vzame predstavi. Hoteli smo narediti gledališki film, ki ga bodo gledalci lahko prek zaslonov doživeli kar se da pristno in pomenljivo. Veliko ljudi s strokovnim znanjem in poznavanjem tehnike si je prizadevalo, da bi bil ta stream gledljiv. Snemanje samo je bilo tako zame izziv, kot ga še nisem imel. Gre za precej drugačno snemanje, kot je snemanje serije ali filma, za zelo drugačno koncentracijo in način igre.«

Preblizu je komorna uprizoritev, v kateri so izostrena čustvena stanja protagonistov, njihove akcije in tudi posledice. Tako postanejo liki bolj poglobljeni in dostopni gledalcem. »Najpomembnejši je zame odnos s soustvarjalci in energetske povezave, ki se zgradijo med študijem. Pri komorni zasedbi se to lahko zgodi prej in morda bolj poglobljeno, a vseeno je tudi moč velikega ansambla na odru med predstavo nezamenljiva. Oboje je inspirativno, ne da se primerjati.« Je pa dejstvo, da je pri komornih produkcijah ključna primerna izbira igralcev, kemija med protagonistoma, povrhu sta morala tokrat delovati v okviru danih razmer.



»Celoten proces je bil prilagojen omejitvam stanja, v katerem smo trenutno, vendar ustvarjalnost ni trpela. Kvečjemu nasprotno. Zaradi pogojev in omejitev, ki smo jih imeli, smo se na neki način osvobodili številnih pričakovanj, ki bi se jih morda oklepali. Ker v trenutnih časih nič ni zares zanesljivo, smo morali vzeti vsak trenutek zase. To nam je dalo svobodo in v celoti zelo prijeten proces. Mislim, da ustvarjalnost preživi, ker mora. Sploh danes,« je pojasnila Lea Mihevc. »Vsaka predstava, vsak proces pusti sled, tako čustveno kot telesno. Nekje v tebi se zapiše in tam ostane. Zato ponavadi po premieri zazeva velika praznina, vsaj pri meni je tako. Ta praznina potem izzveni in se počasi napolni, ko delaš nekaj novega, nekaj drugega, ali ko pridobiš vsaj malo distance. Projekt Preblizu je v meni pustil močno sled, odprl mi je ogromno vprašanj v zvezi z odnosi, s sabo in z bližino sočloveka, ter me zaznamoval z večjo potrebo po gibanju in občutku doma v lastnem telesu.«
 

Uprizoritev za aktualni čas

Čeprav je predstava nastala pred leti, je zdaj še posebej aktualna, saj je z epidemijo prišla tudi bližina, večina z najdražjimi preživi več časa, kot bi sicer. »Po drugi strani smo bili oddaljeni od prijateljev in družine, od družbenega življenja nasploh,« je poudaril Jaša Koceli. »Bili smo preblizu in predaleč, razdalje med nami so se zmešale kot nore. Naši najbližji so največje ogledalo naše identitete. Brez njih smo izgubljeni in popolnoma drugačni. Mogoče je komu zadnje leto lahko bilo še bolj jasno, da nima smisla biti v zvezah, ki nas ne ohranjajo živih ali nas dušijo. Čeprav je to morda visokoleteče razmišljanje. Harmonija in kaos sta v nas in človek bo ljubil ter ubijal svojega bližnjega, dokler bo na svetu.«