Slovensko narodno gledališče Nova Gorica vstopa v novo sezono s sedmimi premiernimi predstavami, od katerih je ena plesna, kar tri pa so del programa EPK GO!2025. Ob tem je novogoriško gledališče z ministrstvom za kulturo nedavno podpisalo pogodbo za drugi del izgradnje zunanjega avditorija.

»V novi sezoni bo na odru mogoče videti tematike, ki resno obravnavajo tkivo naše družbe – težave z zanositvijo (64), zapleteni mednacionalni in družinski odnosi (V iskanju izgubljenega jezika), nezmožnost vzpostavljanja kakovostnih partnerskih odnosov (Pogovori po seksu), obračun s preteklostjo (Kralj Lear), odnos do lastnega otroštva in do prostora, v katerem živimo (1973), ter okoljska o Soški dolini (Anhovo) –, ob tem pa jih je mogoče obravnavati tako na poglobljen kot na humoren način,« je poudaril Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica.

Gledališče je zagnalo sezono z urbano dramo 64, dramskim besedilom hrvaške pisateljice in nove direktorice HNK Zagreb Tene Štivičić. Predstava, ki je nastala pod režijsko taktirko Nine Šorak, z elementi humorja tematizira neplodnost, saj je, kot pravi režiserka, »problem neplodnosti v zahodni družbi vedno bolj prisoten – statistično je vsak šesti par v Sloveniji neploden«. Razlog ne tiči le v previsoki starosti pri odločanju za prvega otroka, dodaja, »ampak gre za širši fenomen, o katerem se zelo malo govori. Je tabu, ker je boleča tema.«

SNG Nova Gorica bo dobilo novo zunanje prizorišče. FOTO: Katja Željan

Želja po kakovostni komediji

Sledila bo komična drama Gorana Vojnovića V iskanju izgubljenega jezika (del trilogije Nezmožni umreti, katere nosilec projekta je festival Mittelfest iz Čedada, in del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025), ki jo je kot režiser podpisal Janusz Kica. Gre za zgodbo o bratih, ki sta se v mladosti razšla in živita vsak na svoji strani slovensko-italijanske meje; prvi je zagrizeni fašist, drugi je bil v partizanih in je postal funkcionar v jugoslovanski administraciji. Ko prvega zadene kap in spregovori v jeziku otroštva, ki ga njegov sin ne razume, lahko pomaga le hišna pomočnica, ki omogoči uresničitev želje po srečanju z bratom.

Prav tako komična bo predstava Pogovori po seksu Marka O'Hallorana v režiji Tijane Zinajić, v kateri osamljena protagonistka žalost ob izgubi partnerja tolaži z bežnimi srečanji z naključnimi moškimi. »Prek razdrobljenih pogovorov dobimo vpogled v življenje sodobnih ljudi, ki vsak po svoje iščejo toplino in ljubezen, za katero v današnjem svetu skoraj ni več prostora. Pogovori tujcev po anonimnih spolnih srečanjih, ki prav zaradi ščita anonimnosti postanejo katalizator šokantne komunikacije, razkrivajo uničujoče iskren portret sodobne družbe,« poudarjajo v gledališču in dodajajo, da kakovostnih komedij na repertoarju slovenskih gledališč kronično primanjkuje, saj je žanr izjemno zahteven, obenem se ga drži sloves, da to ni resno gledališče.

»Prepričljiva besedilna predloga v kombinaciji z izkušeno režiserko tako obetata zabavno prvo slovensko uprizoritev te komične drame priznanega irskega scenarista, dramatika in igralca.«

Kaj nam dandanes lahko ponudi dokumentarizem v gledališču?

Omnibus dvanajstih projektov

V programu EPK GO!2025 je tudi plesna uprizoritev Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie Prometej, v kateri bosta koreografa z mednarodnim plesnim ansamblom MN Dance Company »raziskovala vstopne točke človeštva v napredek, svobodo, razvoj in izstopne točke tega istega, človeške tegobe, nesrečo, obup, kot posledico nepremišljenih in objestnih dejanj«, ter avtorski projekt 1973 režiserja Tomija Janežiča.

Predstava je del gledališke dodekalogije 1972–1983 (projekt Destin(y)ation/Dotik usode), omnibusa dvanajstih Janežičevih projektov, ki nastajajo v Novi Gorici, Ljubljani, Temišvaru, Ivano-Frankivsku, Novem Sadu ter pod okriljem Ustvarjalnega centra Krušče, v Novi Gorici pa bo prihodnje leto vsak mesec predstavljen eden od teh. »Predstava 1973 je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalcev. Gre za zgodbo iz sedemdesetih let, ki raste iz takratnih stanovanj, zgodbo, povezano s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki, ki Novo Gorico povezujejo z različnimi mesti po svetu,« so poudarili v novogoriškem gledališču.

Spomladi bo sezona ponudila gledalcem tragedijo Williama Shakespeara Kralj Lear v režiji Ivice Buljana, ki je dejal, da je »razen Koltèsove adaptacije Hamleta z naslovom Dan umorov v zgodbi o Hamletu Shakespeara režiral le enkrat. Bilo je v Narodnem gledališču v Tirani. Uprizoril sem Julija Cezarja, ki smo ga igrali na trgu pred ministrstvom za notranje zadeve in v bazenu nekdanjega gledališča, ki so ga kmalu po premieri porušili, na njegovem mestu pa je zraslo nakupovalno središče. Ob teh dveh besedilih me je vedno zanimal Kralj Lear. Izkušnje, ki sem jih nabiral v tridesetih letih režije, končno upravičujejo mojo željo, da uprizorim Leara in z igralci poskušam priti do njegove skrivnosti.«

Sezono bo sklenila dokumentarna drama Anhovo avtorja in režiserja Žige Divjaka ter avtorice Katarine Morano. »V naši širši okolici bi težko našli kraj, kjer se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje popolno nasprotje,« so povedali ustvarjalci.