Nov začetek ali začetek konca?

»Nimam prav nobenega razloga, da bi deloval proti gledališču, ki mu že dolgo z dušo in srcem pripadam, vendar se mi zdi nujno opozoriti na probleme. Imamo sijajen igralski ansambel, njegovi člani in članice si želijo igrati, vendar je v zadnjem obdobju prišlo do napetosti in polarizacij, nekdaj zelo zvesto občinstvo občinstva nas zapušča in preprosto ne morem kar molčati. Zdi se, da si nekdo domišlja, da se je zgodovina tega gledališča začela z njegovim prihodom, sam pa se bojim, da se bo s tem prihodom žal zaključila«. Tako igralec Slovenskega mladinskega gledališča Dario Varga, ki izrecno poudarja, da gre za njegovo osebno stališče in ne govori v imenu igralskega ansambla ali strokovnega sveta SMG, katerega član je.

Slovensko mladinsko gledališče ima nedvomno izjemno mesto v zgodovini sodobnega slovenske gledališča. Od 70. let prejšnjega stoletja, ko ga je prevzel Dominik Smole, je postalo sinonim angažiranega in provokativnega gledališča, ki je razvijalo zelo svojevrstno poetiko in si s svojo vsebinsko subverzivnostjo in estetsko radikalnostjo ustvarilo legendarni status na območju celotne nekdanje Jugoslavije. Še v večji meri je fenomen SMG odmeval v 80. letih in tudi v naslednjih desetletjih, ko se je izrazita družbena angažiranost dopolnjevala z odpiranjem intimnih vprašanj ter z občasno spektakelsko formo, najvišji uprizoritveni standardi pa so vedno ostali nedotaknjeni.

Politična platforma in dnevnopolitični oder

Položaj se je začel spreminjati leta 2015, ko je bil za direktorja gledališča imenovan Tibor Mihelič Syed, umetniški vodja pa je postal Goran Injac. Dotlej zelo raznoliko produkcijo so skoraj v celoti podredili radikalnemu političnemu angažmaju. Če se je novi slogan iz leta 2016, da SMG »ni samo gledališče, ni samo mladinsko in je veliko več kot slovensko« zdel kot bolj ali manj posrečena domislica, pa je transformacija daleč presegla to retorično geslo. SMG se je postopoma spreminjal v politično platformo in čeprav so nekatere predstave še vedno v samem kvalitativnem vrhu, se je fokus delovanja razpršil na nešteto aktivnosti z jasnim politično-aktivističnim predznakom.

To je prva detektirala strokovna komisija ministrstva za kulturo v sestavi Jernej Novak, Vilma Štritof in Jacek Krištof Kozak, njihovo mnenje, ki so ga zapisali že lani in predlani, pa je šele letos prišlo v javnost. Po mnenju članov komisije SMG »vztraja na poti brisanja mej med gledališčem kot umetnostjo in dnevnopolitičnim odrom resničnosti, s čimer se umetnosti jemlje pozicijo in kvaliteto ter jo spreminja v neučinkovit politični pamflet«. Člani komisije so poudarili, da ne dvomijo o političnem pomenu gledališča, vendar menijo, da je gledališče najmočnejše »kot umetniška platforma in ne kot nadomestek za ulico, ki mu prav s tem odreka in tudi ukinja simbolično lego izrekanja«. Tako zastavljen program se po njihovem mnenju veliko bolj osredotoča na odzivnost v družbeni sferi, šibko pa izkorišča močan in raznolik ustvarjalni potencial igralskega ansambla ter uprizoritvenih poetik in praks.

Vodstvo gledališča se je odzvalo zelo energično. Tibor Mihelič Syed je mnenje komisije označil za »kvazistrokovno«, njihove sodbe naj bi bile »zaznamovane z osebnimi preferencami, osebnim videnjem funkcije umetnosti ter osebnimi simpatijami oziroma antipatijami«, sicer pa je bilo mnenje komisije ministrstva povsem drugačno od mnenja komisije na Mestni občini Ljubljana, ki je pravzaprav ustanovitelj SMG. Goran Injac pa je poudaril, da »tisti, ki se danes ukvarjajo s sodobno umetnostjo in teorijo, vedo, da ne obstaja umetnost, ki ne bi bila politična in da ni družbenega prostora, ki ne bi bil ideološki«. Po njegovem mnenju je »naivno in absurdno razmišljanje o delitvi umetnosti na politično in nepolitično, učinek gledališča kot eksplicitno družbenega fenomena pa se ne formira zgolj skozi predstave, temveč iz celovitega nabora reakcij, odzivov in procedur«.

Igralci si želijo dramski repertoar

Igralec Dario Varga se z ozko političnimi ali ideološkimi vprašanji v gledališču ne ukvarja, vendar po njegovih besedah mnenja strokovne komisije ministrstva nikakor ni mogoče kar ignorirati, saj kljub ustanoviteljstvu mesta država prispeva večino sredstev za delovanje SMG. Očitki o hermetičnosti in dnevnopolitičnem značaju produkcije se mu nikakor ne zdijo nepomembni, prav tako ima določeno težo opazka komisije, da si je vodstvo SMG izbralo »udobno salonsko vlogo neposrednega zmerjanja občinstva, kot da bi bilo le to krivec za določene družbene fenomene«. Prav tako bi se bilo po njegovem mnenju potrebno pogovoriti o smislu razpršenosti delovanja na nešteto programskih sklopov, omizij, pogovorov, predavanj in aktivističnih delavnic, saj si igralci želijo dramskega repertoarja, še posebej za mlade člane igralskega ansambla je nujen umetniški razvoj z raznovrstnim programom.

Nenavadnih aranžmajev je po mnenju Varge v SMG še veliko. Sem sodi tudi koprodukcija z zavodom Maska, ki je bila lani in letos sklenjena na letni ravni, kar je zelo neobičajno, koprodukcije se praviloma sklepajo le za posamezne predstave ali projekte. Varga pričakuje odprt in jasen dialog o vseh odprtih vprašanjih, saj napetosti naraščajo, opazna je polarizacija v celotnem kolektivu, še posebej nesprejemljiv pa se mu zdi odnos Gorana Injaca do obeh hišnih režiserjev Matjaža Pograjca in Vita Tauferja: »Takšnega odnosa ne morem sprejeti niti iz profesionalnega niti iz povsem osebnega stališča. Gre za dva režiserja, ki sta v tem gledališču ustvarila vrsto sijajnih in antoloških predstav, označiti ju kot nekakšno 'sistemsko motnjo' in ju poskušati degradirati, ne, tega pa enostavno ne morem 'požreti'.«

Porazen obisk predstav

Varga se je odločil spregovoriti tudi in predvsem zaradi opaznega osipa občinstva. »Najprej je šlo za moj osebni vtis, da je publike vse manj, tudi prijatelji in znanci iz gledaliških krogov so me spraševali, kaj se pri nas dogaja, vrste do tedaj zelo zvestih obiskovalcev so se začele redčiti. Lani sem v štirih predstavah, v katerih sem igral, opazil precej prazen avditorij, zato sem vodstvo gledališča zaprosil za analizo o številu obiskovalcev. Podatke so mi obljubili, vendar mi jih niso posredovali, pridobiti sem jih moral po drugi poti. In te analize niso nič kaj razveseljive ...«

Tudi mi smo ministrstvo za kulturo zaprosili za podatke o številu obiskovalcev med letoma 2015 in 2018. Če upoštevamo zgolj povprečno število obiskovalcev na posameznih prireditvah, podatki še niso alarmantni, saj so jih leta 2015 našteli 161, leta 2018 pa 125, enako velja za statistiko o zasedenosti dvoran, ki je padla iz 79 na 73 odstotkov. Vendar so ti podatki zelo zavajajoči, saj v Slovenskem mladinskem gledališču v tovrstno statistiko uvrščajo vse obiskovalce, tudi tiste, ki se udeležijo brezplačnih dogodkov, in celo udeležence aktivnosti v njihovem klubu Božidar. Edini podatki, ki kaj štejejo, so tisti o številu obiskovalcev vseh premiernih uprizoritev in njihovih ponovitev, in ti kažejo porazno sliko – leta 2015 je bilo takšnih obiskovalcev 16.512, lani le še 8615, kar pomeni, da je bil obisk prepolovljen.

Odpoved novega projekta Oliverja Frljića

O tem in o drugih odprtih vprašanjih – za koprodukcije z Masko so v SMG temu zavodu lani in letos nakazali 76.855 evrov – smo seveda želeli povprašati Gorana Injaca, vendar brez uspeha. Kot je zapisal, na vprašanja ne more odgovoriti, ker naj bi mu poslali zgolj »seznam očitkov, ki jasno kažejo na povsem osebne nestrokovne zamere«. Odločil se je za drugačno, precej nenavadno potezo: seznam vprašanj, ki smo mu jih poslali, je predložil na četrtkovi vaji za novo predstavo v režiji Oliverja Frljića in menda predlagal, da bi jih kar vključili v projekt. Po naših informacijah je nato prišlo do burne polemike, na koncu pa se je Frljić menda odločil, da odstopa od projekta in je vajo zapustil. Frljić ni bil pripravljen pojasnjevati zapleta, na telefonske klice in elektronska sporočila se ni odzval in tudi Injac ni želel dajati izjav.

Brez komentarja o dogajanjih v gledališču so tudi drugi člani strokovnega sveta, vključno s predsednico Tatjano Ažman, svoj pogled na SMG je predstavil le Blaž Lukan. Po njegovem mnenju so kritike vodstva SMG neumestne, ta institucija je gledališki umetniški, kulturni, družbeni center, ki poskuša biti nenehno v nekem središču, vendar ne na način škandala, izsiljene medijske in piarovske pozornosti ali trendovske pretencioznosti, temveč skozi natančno detektiranje ključnih estetskih ali družbenih tem in njihove kritične obravnave, refleksije, estetske predelave, metaforične oddaljitve.

»Poglavitna tendenca SMG v zadnjem času je biti aktiven, biti pobudnik dialoga, diskusij, kritičnih premislekov, biti zbirališče in točka refleksije, biti poskus ustvarjanja nove, kritične skupnosti, s čimer je načrtno, programsko in argumentirano opravilo premik od zgolj estetskega razumevanja gledališča k njegovemu družbenemu, kulturnemu in političnemu kontekstu.
Po Lukanovih besedah je to lahko tudi vir nesporazumov, kot smo jim v odnosu do SMG v obdobju umetniškega vodstva Gorana Injaca občasno priča. Vendar so najpogosteje ti nesporazumi rezultat bodisi »slabo ali sploh nereflektirane funkcije sodobnega gledališča, razlik v dojemanju funkcije sodobnega gledališča, ideoloških presoj oziroma nestrinjanj s kritično držo SMG ali metodičnih posegov umetniškega vodstva v utečene produkcijske in 'kreativne' rutine in njegovih zahtev po njihovem temeljnem premisleku in reartikulaciji«.

Sistematično razgrajevanje umetniškega ansambla

Povsem drugačno stališče ima režiser Vito Taufer: »Položaj je zelo neprijeten. Različne dejavnosti Gorana Injaca me sicer ne motijo, naj se ukvarja s simpoziji in delavnicami, te obgledališke dejavnosti so pomembne in potrebne, ampak osrednja pozornost vsakega umetniškega vodje gledališča pač mora biti skrb za kolektiv, ki je v desetletjih, preden je on prišel na to funkcijo, ustvaril vrsto sijajnih in presežnih predstav.«

Režiser – že njegova prva predstava v SMG, Razredni sovražnik iz leta 1982, je bila antološka, v nadaljnji karieri pa je na odre tako rekoč vseh slovenskih in tudi številnih tujih gledališč postavil številne izjemne projekte – je do Injaca zelo kritičen. »SMG je bilo vedno družbeno in politično angažirano gledališče, ki se je vedno izpostavljalo s svojo subverzivnostjo in kritičnostjo, laboratorijskim raziskovanjem, angažiranjem mladih umetnikov, iskanjem novih pristopov v estetskem in vsebinskem smislu, uprizarjanjem mladih avtorjev ... Nov umetniški vodja na tem področju ni prinesel prav nič novega, razen pet let trajajoče arogantnosti v odnosu do zaposlenih, nepripravljenosti na minimum dialoga, sistematičnega razgrajevanja umetniškega ansambla, kvaziideološkega etiketiranja umetnikov, ki niso v ožjem krogu izbranih zaupnikov, manipulacij, šikaniranj in strašenja, neprestanih poizkusov razvrednotenja vsakogar in vsega, kar ni v skladu s pavšalnimi in nikoli zares pojasnjenimi konceptualnimi izhodišči gospoda kuratorja,« je oster Taufer.

Tukaj je še ukinjanje predstav, ki kljub vsemu še napolnijo dvorane, zaničljiv odnos do publike in temu primeren upad občinstva. Taufer opozarja, da »kurator Goran Injac v umetniško vodenje ni dobil praznih prostorov s telefoni in vrečo denarja. Dobil je tudi ljudi, več kot 60 nas je, in seveda tri dvorane z več kot 400 sedeži, ki jih je potrebno napolniti. Zdi se mi, da gospod Injac nima pojma, kaj s tem početi«.

Po mnenju Tauferja gre za od ljudi izrazito odmaknjen elitističen princip in pravzaprav za tipičen fenomen »agresivnega neoliberalnega vampirizma na področju sodobne umetnosti. In to – z izjemo turbodeklarativnih izjav v medijih – brez kakršnekoli možnosti demokratičnega soočenja stališč, dialoga in polemike, kar bi moralo biti temeljno poslanstvo angažiranega teatra«. Tudi poudarjanje umetniškega vodje SMG o domnevnem slovenskem provincializmu se mu zdi povsem deplasirano, prav takšno vzvišeno branje levit, kot si ga privošči Injac, je pravzaprav znak provincialnosti, saj umetnost vedno preko lokalnega spregovori o univerzalnem.

Taufer upa, da Injac, ki si poskuša »z demagogijo ustvariti nekakšno ekskluzivno, elitistično pozicijo, za katero se skriva idejna, vsebinska in estetska praznina, infantilnost, ustvarjalna jalovost in nemoč«, ne bo dobil še drugega mandata: »Težnja, da bi se Mladinsko gledališče skopilo v nekakšen kulturni center, ni nova in proti takšnim težnjam se bomo borili še naprej. Očitno ima – iz meni povsem nerazumljivih razlogov – podporo na različnih ravneh v Mestni občini Ljubljana, vendar bi še pet let pod njegovim vodstvom zelo verjetno pomenilo propad Slovenskega mladinskega gledališča.«

Danes odziv Oliverja Frljića

Oliver Frljić se je danes odzval na spletni strani Slovenskega mladinskega gledališča. Njegov odziv objavljamo v celoti.

Izjava Oliverja Frljića
19. 10. 2019
Zaradi poskusa Vita Tauferja in Daria Varge, da bi s pomočjo navajanja netočnih informacij in necelovitih podatkov kakor tudi zelo tendencioznih izjav o delu Slovenskega mladinskega gledališča zrušila trenutno vodstvo te ustanove, sem se odločil ustaviti delo pri projektu Tak silen vzlet se siloma konča / These violent delights have violent ends. Ta skrajno egoistična poteza omenjenih gospodov je namreč med številnimi zaposlenimi, predvsem pa med številnimi igralci pozvročila takšen šok in razočaranje, da z delom v takšnih okoliščinah preprosto ni moč nadaljevati. Poleg tega bi s to potezo slovensko javnost rad opozoril na to, da Slovensko mladinsko gledališče ne more in ne sme biti talec zasebnih interesov nekega nekdaj pomembnega režiserja in enega od igralcev v tem gledališču. O personi, ki je Tauferju in Vargi ob tej priložnosti dala medijski prostor, Petru Raku, novinarju dnevnika Delo, ne bi izgubljal besed. Verjamem, da se je slovenska javnost že zdavnaj seznanila s kakovostjo in objektivnostjo njegovega pisanja.
Kar zadeva trenutno vodstvo – direktorja Tiborja Miheliča Syeda in umetniškega vodjo Gorana Injca –, bi ga ob tej priložnosti rad odkrito podprl. Njegovo delo korespondira s sodobnimi uprizoritvenimi praksami – kar tisti, ki so se intelektualno in umetniško zataknili na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, težko razumejo. Je tudi jasen odgovor na politični položaj, v katerem vse večji del Evrope tone v ideološko črnino. Poleg tega je strokovno priznano, o čemer govorijo številne nagrade in stalna vabila na gostovanja doma in v tujini. V svojem medijskem nastopu ne Varga ne Taufer nista govorila o teh priznanjih, ker ju intimno verjetno bolijo in ne potrjujejo njunih tez.
Priznati moram, da me način, na katerega Varga in Taufer vodita medijsko kampanjo proti vodstvu Mladinskega, spominja na vse, kar sem kot intendant Hrvaškega narodnega gledališča na Reki doživljal za časa razvpitega ministra Zlatka Hasanbegovića. Kot je znano, se je desant desnice na kulturne ustanove na Hrvaškem končal tako, da je institucionalni kritiški prostor skoraj povsem izginil. Rušenje nezaželenih uprav je bilo praviloma zavito v skrb za ustanovo, njeno tradicijo in podobna obča mesta, ki so kot figov list prikladna za prekrivanje zelo osebnih interesov.
Last, but not least – glede vsega, česar Taufer in Varga v Delu obtožujeta trenutno vodstvo, se počutim izzvanega tudi sam. Sklicevanje novinarja Dela na to, kako kdo govori slovenščino ali ne, sodi v preizkušeno recepturo nacionalistične kuhinje. Njegovo vprašanje, namenjeno Injcu (»In ne nazadnje vprašanje, zakaj v petih letih niste pripravljeni spregovoriti niti ene besede v slovenščini.«), predstavlja zadnji korak pred prehodom na odkrito »preštevanje« kapljic nečiste krvi. Zvajanje slovenskega jezika na sredstvo za medijsko diskvalifikacijo sovražnika prav tako kaže na najgloblje nespoštovanje tega jezika. Upam, da vsaj to Peter Rak in njegovi sodelavci pri tem dejanju razumejo.

Oliver Frljić,
režiser, umetniški vodja Evropskega ansambla (Schauspiel Stuttgart, Novy Teatr, ZKM), kurator programa Europamaschine Burgtheatra, član umetniškega sveta Gledališča Maksima Gorkega