»Ni prav, da je umetnost samo 'ziheraška'«

Po lanski zelo uspešni predstavi Oče, ki je govorila o problemu demence, SLG Celje tudi novo sezono odpira s predstavo o najtežjih preizkušnjah človeka in družbe. O otrocih z motnjami v duševnem razvoju, njihovih družinah in vključevanju v družbo. Premiera v angleščini je bila prejšnji teden, včeraj pa je bila Manca Ogorevc mati otroka z downovim sindromom na malem odru celjskega teatra še v slovenščini.

Monodrama Večni otrok se dogaja na predvečer odhoda otroka, sina z downovim sindromom, v šolo. Mama pripoveduje zgodbo svojega otroka in zgodbo družine, ki je postavljena na preizkušnjo od trenutka, ko v porodnišnici izve, kaj je narobe s sinom. Nekateri prijatelji jih zapustijo, drugi se umaknejo, v družini, kjer je že povsem zdrava deklica, starejša sestrica, ni več tako, kot je bilo. Glede na to, da število otrok z motnjami v duševnem razvoju kljub napredku v medicini ne upada, je to gotovo pomembna tematika. Prav tako kot je bila prva predstava prejšnje sezone o problematiki demence.



Na vprašanje, ali je to torej nova usmeritev celjskega gledališča – odpirati pereče in boleče teme, je bila upravnica Tina Kosi jasna: »Gledališče se trudi ozaveščati občinstvo o določenih problemih, ki obstajajo v družbi, vendar se o njih premalo govori. Predstava Večni otrok je nagrajen tekst, igran po vsem svetu. In o tem gledališče mora spregovoriti.« Spregovorilo bo ne le slovenskemu občinstvu. Odločitev, zakaj so pripravili predstavo tudi v angleščini, je premišljena in usmerjena v prihodnost, je pojasnila Tina Kosi. »V tretjem mandatu mojega vodenja tega gledališča si želim odpreti teater tudi mednarodno. Večina našega programa ostaja doma, vendar si želimo še več mednarodnega sodelovanja, zato smo se odločili, da bomo predstavo uprizorili tudi v angleškem jeziku. Nekajkrat nam je to uspelo, gostovali smo v Grčiji s predstavo Rose Bernd in v Sankt Peterburgu v Rusiji s predstavo Oče, kjer je Branko Završan dobil nagrado za najboljšo moško vlogo.«
 

Na mladih svet stoji

Sezono bodo v celjskem teatru nadaljevali s koprodukcijo s Prešernovim gledališčem Kranj. Teatra sta v preteklosti že sodelovala, tokrat se bodo v drami Rajzefiber Gorana Vojnovića ukvarjali z migracijami. »Vojnović je posebej za nas, po naročilu napisal nov tekst, ki se dotika Slovenije danes, odnosov v družbi in družini, med sinom in materjo. Vpeljal je problem begunstva, migrantskih centrov,« je povedala Tina Kosi. Premiera bo najprej v Kranju, kjer imajo zaradi obnove velike dvorane celjskega gledališča tudi vaje.



Vojnovićevo dramo bo režirala režiserka mlajše generacije iz Hrvaške Anica Tomić. Iz tujine so v tej sezoni poleg nje povabili še Jonatana Esterkina iz Izraela za monodramo Večni otrok, iz Finske pa bo za tragedijo Sofi Oksanen Očiščenje prišel Jari Juutinen. Zadnjo predstavo sezone, Oblast teme Leva Nikolajeviča Tolstoja, bo režirala ena od najmlajših režiserk Maša Pelko. »To je režiserka z izjemnim potencialom. Naša naloga je, da vpeljujemo tudi nove generacije. Juš Zidar, denimo, letos bo pri nas režiral Gogoljev Plašč, je leta 2017 režiral Nebeški odred pri 25 letih in predstava je bila odlična. Nihče se ni rodil kot formirana gledališka oseba, vsi smo nekje začeli. Celje je kalilnica mladih kadrov v Sloveniji, kjer je mogoče veliko narediti. Seveda je včasih lažje, da dobiš nekoga, ki je rutiniran. To je bolj 'ziheraško'. Ampak ni prav, da je umetnost samo 'ziheraška'.«
 

Žlahtna komedija

Predstavnica mladih je tudi Iza Strehar, avtorica z žlahtnim komedijskim peresom nagrajene politične satire Vsak glas šteje, ki jo bodo postavili na oder novembra. Celjski teater bo postavil na oder še otroško predstavo, tokrat Heidi Johanne Spyri. Otroške predstave SLG Celje so vedno nekaj posebnega, saj so zelo bogate. Namenoma, je dodala Tina Kosi. »Prazen oder, igralec in jabolko v roki – za otroke je to premalo. Otroške predstave vedno podpremo z veliko umetniško ekipo, veliko sodelavci, vpeljemo petje, ples, koreografijo, več denarja namenimo za sceno in kostume.«



Celjski teater na leto odigra približno 250 predstav doma in na gostovanjih, pred leti je bila ta številka okoli 180. Sogovornica je poudarila, da imajo za vsako sezono velike ambicije, tudi letos imajo predstavo na Borštnikovem srečanju. »Vemo, da smo bili včasih tudi po krivici spregledani, pa to ni samo moje mnenje. Sicer pa številke kažejo, da smo podvojili občinstvo, bistveno povečali število predstav in hišo v sodelovanju z mestno občino nekoliko prenovili. V večini primerov vlada lepa energija, in to se na predstavah pozna.«