Na Metelkovi prva konferenca gledališča zatiranih

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova bo danes v organizaciji Kulturnega umetniškega društva Transformator potekala prva konferenca gledališča zatiranih. Na njej bo deset govorcev spregovorilo o temah, povezanih z gledališčem zatiranih. To se ukvarja z gledališko-aktivističnimi, pedagoškimi in izobraževalnimi metodami za dosego socialne pravičnosti.

V dopoldanskem delu konference bodo spregovorile Kaja Jurgele, ki bo v prispevku z naslovom Gledališče zatiranih Augusta Boala v Sloveniji predstavila začetke in razvoj gledališča zatiranih v Sloveniji, Ema Weixler, ki bo predstavila film na temo homofobije, nastal v okviru projekta Erasmus+ z naslovom The Theatre of the Oppressed: Forum for Social Change, in Katja Sešek, ki bo govorila o gledališču zatiranih in LGBTIQ+ skupnosti.

Prisluhniti bo mogoče še tematikam, ki govorijo o gledališču zatiranih v institucijah. Jana Burger bo v prispevku Ma(g)dalena Network spregovorila o gledališču zatiranih za ženske, Petra Koritnik v govoru z naslovom Tudi Pepelka lahko o gledališču zatiranih v vrtcu, Nina Mlakar pa o gledališču zatiranih v srednjih šolah oziroma o gledališču zatiranih kot metodi osveščanja o vrstniškem nasilju.

V drugem, popoldanskem sklopu se bo mogoče seznaniti s projektom LegiLab: Experiments and Experiences in Legislative Theatre, ki ga bo s pomočjo filma predstavil Jaka Andrej Vojevec, Lea Dolinar bo v prispevku Vse ali nič - Status quo na trgu dela spregovorila o zakonodajnem gledališču v praksi v Sloveniji, Michael Wrentschur pa bo predstavil primere dobrih praks iz Avstrije. Zadnji prispevek bo pripadel Hani Alhadi, ki bo spregovorila o forumskem gledališču kot orodju za opolnomočenje prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito.

Konferenco bo sklenila gledališka delavnica, ki jo bo na temo klimatskih sprememb in aktivizma vodil Michael Wrentschur. Z izjemo delavnice je udeležba na konferenci brezplačna.

Gledališče zatiranih je metoda, ki se uporablja v gledališko-aktivistične, pedagoške in izobraževalne namene kot orodje za doseganje socialne pravičnosti, lahko pa ima tudi terapevtske učinke. Začetke, ki segajo v 60. leta 20. stoletja v Brazilijo, pripisujejo režiserju, politiku in piscu Augustu Boalu, čeprav so se različne tehnike te metode pozneje razširile v skoraj 100 držav po vsem svetu.

Prve izoblikovane tehnike gledališča zatiranih so bile časopisno gledališče, forumsko gledališče, nevidno gledališče in slikovno gledališče. Osnovni koncept gledališča zatiranih je moč, prek katere metoda raziskuje, obravnava in izpostavlja razmerja moči med zatiralcem in zatiranim, piše na spletni strani društva Transformator.