»Moji možgani so raztur. Ampak to pomen, da je vse not«

»Moja soba je raztur. Ampak to pomen, da je vse not. Moji možgani so raztur. Ampak to pomen, da je vse not,« reče 14-letni Jon Napotnik nekje na sredini Viharja v glavi, nove predstave Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki jo je povzročila ustvarjalna nevihta v 17 mladostniških glavah. Traja že več kot pol leta in neposredno dokazuje ugotovitve ameriškega profesorja klinične psihiatrije Daniela J. Siegla.

Siegel v istoimenski knjigi (Vihar v glavi) namreč opominja, da mladostništvo ni nekaj, kar »je treba pretrpeti, preživeti in pustiti za seboj s čim manj brazgotinami«. To je čas, najbolj nabit s pogumom in ustvarjalnostjo. »Spremembe v možganih, ki pomagajo pri edinstvenem pojavu mladostnikove psihe, lahko vplivajo na razvoj lastnosti, ki nam ne služijo samo v letih mladostništva, ampak če jih pametno uporabljamo, tudi pri vstopu v odrasli svet in v njem. Način, kako plujemo po letih mladostništva, neposredno vpliva na kakovost preostalega življenja,« je ugotovitev, ki bi jo kazalo vzeti resno.

Najprej v Londonu

Predstava je, tako kot je običajno pri najstnikih, strogo varovana skrivnost, o kateri starši do premiere v torek, 24. aprila, ne smejo izvedeti nič. Skrivna misija pod vodstvom režiserja Primoža Ekarta, dramaturginje Ane Duša in koreografa Sebastjana Stariča, edinih odraslih ob Odru pod zvezdami LGL, se je v zadnjih tednih le še intenzivirala. Vadijo že vsako popoldne in tudi konec tedna, kar je navrglo še eno značilnost mladostniškega življenja: družabno življenje je postalo pomembnejše od šole in posledični primanjkljaj v znanju se kaže tudi pri ocenah, nam je zaupal eden od staršev. To pa se je prelevilo še v nekaj, kar običajno spremlja najstništvo: vnovično teženje »ta starih«.

Prvi mladostniški odrski vihar se je porodil v londonski produkcijski hiši Company Three v sodelovanju s trinajstimi najstniki prav na podlagi najnovejših znanstvenih odkritij nevroznanosti oziroma ugotovitev o tem, kako se delovanje možganov v najstniški dobi razlikuje od delovanja pri odraslih. Kljub temu da je bil projekt gledališča lokalne skupnosti, se mu je uspelo prebiti na oder nacionalnega gledališča, je poudaril Ekart. Za postavitev na slovenski oder se je odločil prav zato, ker je prepričan, da moramo odrasli, še zlasti pa starši, do mladostništva in mladostnikov ubrati drugačno perspektivo, tisto, ki jo opisuje Siegel. Knjigo je spoznal šele pozneje, na priporočilo šolske svetovalke, kako bolje razumeti svojega starejšega najstnika.

Ekart je od originalnega besedila Brainstorm avtorjev Neda Glasierja in Emily Lim ohranil le strukturo, zato je 90 odstotkov slovenske predstave povsem izvirne, sloneče na življenju in doživljanju mladih Slovencev, ki bodo pred občinstvo stopili čez štiri dni. Pri snovanju predstave ga je presenetil že sam štart – na avdicijo se je odzvalo kar sto mladih med 14. in 18. letom, ki se jih drži stereotipno prepričanje, da jih tako ali tako nič ne zanima. Tako se je preizkus nadarjenosti na odru razpotegnil čez nekaj dni, skozi sito pa se je prebilo 21 mladostnikov. V predstavi jih je ostalo 17.



Kot prava gledališka skupina

Kar bodo prikazali na odru, je torej nastalo povsem na novo: s pogovori, improvizacijo, igrami ..., vsem tistim, kar je razbijalo prvotno zadržanost mladih, jih odpiralo in začelo povezovati kot pravo gledališko skupino. »Ja, posebna izkušnja je delati z najstniki, prav posebna pa je bila, da sem lahko s tolikimi. Take priložnosti so res redke. Delo z njimi vidim kot neprecenljiv privilegij. Ves trud, vse tisto, kar sem vložil vanje, se mi je povrnilo in se še vedno vrača,« je poudaril Ekart. Zaveda se tudi, da so mu zaupali marsikaj, česar staršem gotovo ne bi, hkrati pa so prisluhnili njegovi perspektivi, njega kot starša. »Nad tem, kako se starši počutimo in kako doživljamo odnose s svojimi najstniškimi sinovi in hčerami, so bili presenečeni. Zdelo se jim je zanimivo, mislim, da je tudi njim to odprlo drugačen pogled,« je prepričan.

Skrb za družabno življenje

Kaj pa sogovorniki z druge strani odra? Ali sami sebe in delovanje svojih možganov poslej vidijo drugače? Četverica vprašanih je prikimala, čeprav knjige (v celoti) še ni prebrala. Bi jo radi, ampak ni časa, so odgovarjali drug za drugim. So pa z zanimanjem prisluhnili predavanju doc. dr. Damjana Osredkarja, predstojnika kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na ljubljanskem kliničnem centru.

Nevroznanost še posebej privlači skorajšnjo maturantko z bežigrajske gimnazije Alico Elo Rogelj, ki se bo zagotovo vpisala na študij katere od naravoslovnih znanosti, pri predstavi pa jo je sprva skrbelo, da na odru česa ne bo znala povedati. »Potem sem spoznala, da vse skupaj ni nikakršen bavbav, in zdaj prav uživam. Na vajah sem zelo sproščena. Predvsem pa sem tu našla nov krog prijateljev, saj je moje druženje s sošolci zaradi mature močno okrnjeno. Vsi se učijo, sama jim tudi pomagam z inštrukcijami, časa za druženje pa nimajo. Tako da zdaj predstava skrbi za moje družabno življenje,« je povedala s širokim nasmehom. V predstavi sicer pove kakšno čez starše, drugače jih navadno na kritizira.

Za letnik mlajšega Maksa Mihajlovića s poljanske gimnazije, ki ga igra že dolgo zanima, je pri bližnjem srečanju s pravim gledališkim odrom ujela dilema, kaj osebnega zaupati občinstvu. »Nazadnje sem povedal, kar mi je padlo na pamet. Bi bilo pa zanimivo pogledati, kakšen je originalen tekst. Hvaležen sem za to izkušnjo, zelo sem vesel, da sem lahko del te predstave. Med nami so se spletla tesna prijateljstva, na vajah pa se tako ali tako vedno kaj dogaja,« je prav tako poudaril družabno stran projekta. Spoznal je tudi, koliko ur, dela in truda je vloženo v resno predstavo, česar izkušnje s šolskimi dramskimi krožki ne pokažejo.

Pisalni stroj in Pogrebni marš

Tudi Ana Logar z viške gimnazije, ki nastopa v šolski improligi Šila, je pritrdila, da je tukaj precej drugače in profesionalno. Monologov, četudi tako ali drugače zadevajo njeno življenje, se je morala naučiti na pamet in jih doma ponavljati, vaje pa so ji vedno v hipu minile. »Ful je dobro, ker sem spoznala toliko novih ljudi, postali smo dobri prijatelji. Zelo zanimivo je bilo prisluhniti predavanju o tem, kako se nenehno tvorijo povezave med nevroni v naših možganih. Načeloma sem odprt človek, tudi s starši se dobro razumem, a trema na predstavi gotovo še pride,« je povedala. V občinstvu pričakuje tako starše kot prijatelje.

Kar na odru pove devetošolec z Ledine Jon Napotnik, drži, je potrdil sam. Res ima v sobi pisalni stroj in v njem Pogrebni marš. Tudi rubikove kocke zbira. »To, kar počnemo na odru, se mi zdi povsem vsakdanje, saj je to naš svet,« je povedal bodoči gimnazijec. Daniel J. Siegel pa bi morda dodal: »Če bi odrasli znali spet pridobiti kanček tega bistva, bi se medgeneracijski prepad morda zmanjšal.« Predstava ga gotovo bo, vsaj za tisto uro in pol.

Pogovor z režiserjem predstave Primožem Ekartom preberite v jutrišnji Sobotni prilogi Dela.