MGL: Humor, melanholija in erotika novega muzikala

Podrobna predstavitev krstne uprizoritve novega izvirnega slovenskega muzikala Orlando se je pred dnevi končala, ko je v kadilnico v ličnih damskih čeveljcih in belem frotirastem kopalnem plašču prištorkljal z vaje Lado Bizovičar, nadvojvodinja in nadvojvoda. Orlando govori o vsakršnih identitetah, tudi o spolni.

Nocojšnja zadnja premiera letošnje sezone na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je krstna uprizoritev muzikala Draga Ivanuše­ Orlando, ki je nastal po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf. Režijo podpisuje direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, dramaturgijo Eva Mahkovic, ves čas triurnega muzikala z eno pavzo pa je na odru mladi Matic Lukšič. Na odru je v vlogi »usmerjevalca spominov« tudi skladatelj.

Neopredeljiva predloga

Režiserka je iskanje libreta za izvirni muzikal opisala kot iskanje tem in navrgla: »Ko vstopimo v polje skrivnosti, besede niso več dovolj.« Knjigo, po kateri je nastal libreto za novi muzikal, je žanrsko skoraj nemogoče opredeliti, od izida leta 1928, piše Lejla Švabić v gledališkem listu, se zastavlja vprašanje žanrske opredelitve nenavadnega romana (je biografija, historična biografija, historični roman, utopija, satira ...) pa tudi vprašanje sloga in smeri (magični realizem, modernizem ali morda kaj tretjega).

To je roman z izrazito ritmičnim in zvočnim jezikom, v katerem se, kot zahteva pisanje v duhu toka zavesti, misli prelivajo iz ene v drugo, dogodki nimajo jasnega začetka in konca, ampak prehajajo iz enega v drugega, raznovrstne realnosti se nalagajo druga na drugo, dokler ni več jasno, katera realnost je realna. Pa vendar je Orlando gladko tekoč, berljiv roman, ki tudi v uprizoritvenem smislu nudi zanimive možnosti.

»Najbolj očarljivo ljubezensko pismo«

Avtorica dodaja, da bi roman Virginie Woolf »zlahka zdržal tudi primerjavo s politično obarvanimi besedili. Obenem se ponuja kot izhodišče za različne sociološko-psihološke študije. Tematika je spodbudila neznansko veliko teoretičnih študij, a še najbolj točna je verjetno definicija Nigela Nicolsona, da je Orlando 'najdaljše in najbolj očarljivo ljubezensko pismo v zgodovini literature'.« In tudi zgodba z močnim sporočilom o enakosti spolov.

Znotraj repertoarja, ki je večinsko osredotočen na intimistične teme, pravijo v MGL, sta zasnova libreta in režijski koncept Orlanda­ njegov najskrajnejši poskus: s pomočjo glasbe pričarati nekaj na prvi pogled neuresničljivega, prikazati nekaj na prvi pogled očem nevidnega. Orlando, čigar življenje je razpotegnjeno v štiri stoletja – sreča se s številnimi pomembnimi osebnostmi iz različnih obdobij, tudi s kraljico Elizabeto I. in kraljico Viktorijo –, se ne postara veliko, iz najstnika zgolj odraste v samostojno žensko.

Hrepenenje, konkretno in filozofsko

»Naš Orlando je tak kot v romanu, potuje skozi čas, potuje skozi hrame svoje zavesti in podzavesti,­ skozi arhetipske kontekste različnih obdobij in različnih tipov ljudi, skozi vzorce, prevzete iz duhovnega in emotivnega dednega materiala,« je dodala Barbara Hieng Samobor ter kot gonilno silo romana in libreta označila »neke vrste hrepenenje, konkretno in filozofsko hkrati«, kot temelj, na katerem plava zgodba muzikala, pa je dodala preprosto trojko: humor, melanholija, erotika.

Ob tem je povedala: »Libreto stavi na prepričanje, da je miselni vzgon zmeraj močnejši od fizičnega.« Drago Ivanuša, je dodala režiserka, je izumil formo, ki prerašča klasično arijo in se pretaplja v glasbeno-dramski monolog. Navdihoval se je pri literarnem postopku toka zavesti, kakor ga je uporabljala Virginia Woolf.

Literarna zgodovina njeno delo pogosto imenuje fiktivna historična biografija, ker avtorica stvarna in faktografska dejstva uporablja zgolj za shematično pripovedno ogrodje, iz katerega se razveje tok zavesti psiholoških razsežnosti, dodaja Lejla Švabić. Ogrodje romana je torej nekakšna imitacija znanstveno-histografske biografije, ki jo je Virginia Woolf napolnila z izrazito intimno snovjo. Ta pot pa je zelo fluidna. In fantastična.