Mali ljudje, ki govorijo, počnejo in delajo napake

Danes ob 20. uri bo Mestno gledališče ljubljansko (MGL) uprizorilo prvo premiero pred občinstvom, komedijo Slamnik francoskega­ dramatika Eugèna Labichea. Uprizorjena bo na novi lokaciji, v Hali L56 v industrijski coni Šiška.



Hala L56 na Litostrojski cesti je dobrodošla kulturna pridobitev mesta Ljubljana, saj prinaša obuditev nekdanjega industrijskega­ območja. Osrednji gledališki prostor bo sprejel 300 gledalcev. V MGL so povedali, da bodo tam izvedli sedem predstav in tako vsaj nekoliko ublažili izpad zaradi sedmih mesecev zaprtja. Zadnja predstava, ki jo bodo odigrali v petek, 18. junija, bo dobrodelna in posvečena spominu na preminulega igralca Gašperja Tiča. Sredstva od prodaje vstopnic bodo namenili akciji Pomežik soncu, s katero Zveza prijateljev mladine Slovenije omogoča brezplačne počitnice.
 

Izmuzljiv osrednji lik

»Slamnik spada med klasične komične tekste kanona, Labiche pa med največje komediografe. Ko sem tekst brala prvič, me je pritegnil predvsem izmuzljiv osrednji moški lik, ki sem ga brala kot prepoznavno sodobno figuro, njegovo letanje za izgubljenim slamnikom na poročni dan pa kot strah in izogibanje resni zvezi ali zavezi,« nam je povedala prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic. »Besedilo smo v priredbi nekoliko prečistili, vendar v osnovnih situacijah Labiche še vedno deluje zelo dobro: gre predvsem za nenehno srečevanje napak: malih ljudi, ki govorijo, počnejo in delajo napake, ki drug od drugega pričakujejo nemogoče, iz tega potem izhaja komika.«

Predstava, ki je bila interno uprizorjena konec aprila, je nastala pod režijsko taktirko Diega de Bree, v njej pa nastopajo Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič/Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič/Klemen Kovačič (AGRFT), Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g. in Klara Kuk. Glavno vlogo Fadinharda je prevzel odličen Jaka Lah. »Največji izziv je verjetno bila Diegova odločitev, da naše izhodišče ne bo ustvarjanje komičnih likov, kot smo pri takšnih komedijah navajeni, ampak da bomo izhajali iz situacije, v katero so postavljeni liki. Situacije, ki lahko usodno obrne in spremeni njihove načrte in intence. V tem smo iskali skrito komičnost. Pri takem delu je nujno precejšnje zaupanje med igralci in režiserjem.«

Selitev na novo prizorišče je zahtevala določene prilagoditve. »Predvsem je razdalja med igralci in gledalci večja ter prostor ni zaprt v odrsko škatlo, zato je bilo treba gotove igralske izraze ­močneje poudariti in podpreti. Tudi prihode in odhode z odra ­oziroma dogajalnega prostora je bilo treba prilagoditi ritmu in tempu dogajanja. Tako da ­predstave, ki je imela interno premiero­ pred ­mesecem in pol, nismo samo obnovili, ampak tudi prilagodili spremenjenim pogojem. ­Koronsko ­prebujanje je seveda že samo po sebi kaotično, ker je odločitev, da lahko spet igramo pred občinstvom, prišla skorajda z danes na jutri in s tem prekinila ­nekatere vaje v času zaprtja. ­Hkrati je ­seveda po svoje odrešujoče in težko ­pričakovano. Upamo, da se bodo jeseni naši gledalci vrnili v istem številu in z isto navdušenostjo ter željo po predstavah.«