Ljubezensko pismo s svetilnika

Pred kratkim sem na Liffu gledala film Svetilnik Roberta Eggersa. Nenavadno zgodbo o svetilničarjih – Willem Dafoe in Robert Pattinson –, ki sta ujeta na oddaljenem otoku v megli, na katerem se dogajajo čedalje bolj nenavad­ne stvari, o katerih ne vemo, ali so resnica ali fantazija.

Moč narave, ki postane nadnaravna sila. Morda so hladni vetrovi in močna luč svetilnika le oživeli strahove in fantazme svetilničarjev, ki se zdaj bojujejo med seboj? V filmu najbolj napade gledalčeva čutila zvok: divji valovi, sirena svetilnika, smeh morske deklice, kriki galebov. Ti zvoki ugrabijo gledalca in ga posrkajo v filmsko platno.
 

Atmosfera zvoka

Nenavadno je, da sem samo nekaj dni pozneje v SNG Drama Ljubljana gledala predstavo Gospa z morja­ v režiji Tina Grabnarja, v kateri prav zvok z gledalčevo domišljijo ustvarja atmosfero in scenografijo ter pooseblja junakove misli.

Že na začetku predstave nas v to nenavadno uprizoritev popelje eden od glavnih junakov, Doktor Wangel (izjemen Bojan Emeršič), ki na praznem odru predlaga gledalcem, naj si predstavljajo hišico z vrtom, pisano cvetje okoli nje, zastavice na verandi in čudovito naravo letoviškega mesta, v katerem se zgodba dogaja. Razloži nam, kako se v naših možganih povezujejo nevroni in kaj vse se zgodi, da vidimo in slišimo.

In potem se predstava začne. Gledalec na praznem odru postane slikar, ki riše dogajanje in vidi vse, čeprav sliši le zvok. Priprav­ljanje kosila v kuhinji, veslanje po jezeru, metanje kamnov v vodo … To je ena od redkih Ibsenovih dram, v kateri se veliko prizorov dogaja zunaj, zato so zvoki narave še posebej učinkoviti. Ko zaslišimo morske valove, po katerih hrepeni Ellida Wangel (ognjevita Pia Zem­ljič), gospa z morja, nam je jasno, kakšne strasti po divjem moškem, ki ga je nekoč tako ljubila, se pretakajo v njej.

Mateja Starič, ki je avtorica zvočne slike predstave in skladateljica glasbe, je dvorano Drame ozvočila s 27 zvočniki, tako da se dogajanje na odru razširi po celotnem prostoru avditorija. Zvok je tesno povezan z igro, zato od igralcev zahteva natančno interpretacijo. Edina stvar, ki velikokrat neverjet­no dobro deluje – predvsem v prizoru, ko se srečata Tujec (Klemen Janežič) in Ellida –, so številni mikrofoni, ki jih ves čas prestavljajo, prinašajo in odnašajo igralci –, o katerih se vendarle na trenutke zdi, da omejujejo njihovo igro in režijo. A bolj ko se drama v zgodbi umirja, bolj ko glavna junakinja ugotavlja, da živi v iluziji, ki iz nje iztiska zrak, bolj se prazen oder polni s pravimi predmeti – gledalci prinesejo na oder stole, mizo, rekvizite. Ellidin svet je vedno bolj realen.

Ibsen je dramo Gospa z morja napisal, ko je živel v Italiji, kamor se je odpravil v prostovoljno izgnanstvo (v Italiji in kasneje ­Nemčiji je ostal dolgih 27 let). Tako kot divja Ellida se je rad pritoževal, da je Mediteransko morje topla mlaka in da pogreša ledene severne valove.

V drami – vse igralske interpretacije so odlične – je več ljubezenskih zgodb: v dveh nastopata doktorjevi hčeri: Boletta (Tina Vrbnjak) in Nadučitelj Arnholm (Rok Vihar), Hilda (Doroteja Nadrah) in Lyngstrand (Luka Bokšan) ter seveda ljubezenski trikotnik med Doktorjem, Ellido in Tujcem.

Ellida Wangel je eden od najkompleksnejših Ibsenovih dramskih likov, bila je hči svetilničarja ter se nekoč zaljubila v divjega in morilskega mornarja, ki je kasneje izginil, a ga ni pozabila. Nato se je poročila z Doktorjem Wanglom in preselila v njegovo hišo, kjer je živel s hčerama iz prvega zakona. A tam ni nikoli zares bila, čeprav je imela rada skrbnega moža, ki ji je podaril popolno svobodo, je ves čas hrepenela po morju.

Obstaja nekje vmes, niti na nebu niti na zemlji. V njej se ves čas bije vprašanje, ali bo kdaj izpolnila svoje želje. Ali se odločiti za morje ali za kopno, za strastno neuslišano ljubezen ali mirno družinsko življenje? Ibsena je vedno zanimalo to, kako se odločamo v življenju in ga s tem spreminjamo. Prav v tej drami se je odločil, da ni nujno, da ljudje zaradi divjih hrepenenj propadejo. Zato je to ena od redkih dram s srečnim koncem. Čeprav nam tudi po tem v glavi še vedno odzvanja morje. Tisto, ki je bilo na odru Drame in vse okoli nas tako resnično.