Koliko in kako smo tiste, ki nismo?

Hrvaški dramatik Mate Matišić v svojem dramskem besedilu spregovori o treh generacijah žensk: mladenki, obremenjeni z družinsko dediščino, zreli osebi (utelešajo jo tri ženske) v službenem in umetniškem kontekstu, tretja pa se predstavi v trenutku rekapitulacije lastnega življenja in bega v mir, ki ju prinaša glasba.

S humorjem obarvano dogajanje in duhoviti dialogi odpirajo in z lahkotno gibkostjo vpeljujejo velike, splošne teme, ki izhajajo iz dramskega dejanja. Prepletanje različnega časa, krajev dogajanja in dojemanja stvarnosti različnih likov odpirajo prizorišče iskrive komedije, črnega humorja, groteske, tragikomedije in melodrame, ki se odreče realizmu in v razpokah dramske pisave išče notranje svetove junakinj, ki premagajo vsako realnost. »Inercije realizma« ostajajo zunaj scene, nekje na ulicah, kjer imajo večjo moč od fikcije – oder postane prostor obračuna stvarnosti in domišljije, kraj srečanja živih in mrtvih. Takšna dinamika odlično označuje junakinje in razkriva njihove značaje, hkrati pa je razlog za smeh ob življenjskih preizkušnjah, v katerih najvišjo ceno praviloma plačajo ženske, a na koncu na odru ostanejo le ljudje – in njihova žalost.

Pa vendar predstava celotnega konglomerata neenakosti, zlorab in nepravičnosti ne omejuje na partikularno žensko vprašanje. Ženske v predstavi Jaz sem tista, ki nisem namreč ne sprašujejo. One kažejo s prstom.

FOTO: Arhiv ZKM

FOTO: Arhiv ZKM

Mate Matišić je eden od peščice hrvaških dramatikov, ki je s svojim dramskim opusom zaznamoval sodobno hrvaško dramo, njegova dramska pisava od leta 1985 in več kot tri desetletja izpisuje besedila, ki utirajo lastno, samosvojo in neprimerljivo pot. Objavil je več knjig dramskih besedil in je profesor dramaturgije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti.

Naročnik oglasne vsebine je Cankarjev dom