Kjer imamo opravka z birokrati, tam je zagotovo pekel

Birokrate, ki jih je za ansambel koprskega gledališča ustvaril Jure Karas, na oder pa postavil hišni režiser Jaka Ivanc, so si gledalci premierno ogledali minuli četrtek na spletu. Komedija, pri kateri je kot gost sodeloval tudi Sebastijan Cavazza (z glasom v posnetku), je kljub temu razvedrila običajno večerno domačo rutino. Močno pa je manjkal aplavz, ki ga tekstovni odzivi po koncu predstave žal niso mogli nadomestiti.

Birokrati vzbujajo misel na pekel, zato se igra dogaja prav tam, in to v najglobljem krogu oziroma oddelku, ki nosi številko 99/9. Birokrati, četudi v peklu, niso kaj bolj drugačni od tistih zgoraj, na zemlji. Še več, ljudje so za »peklenščke« že zelo resna konkurenca. Tako si višji peklenski sekretar Feri (Rok Matek) in nižji peklenski sekretar Bubi (Luka Cimprič) verižno podajata papirje in odganjata »nadležne« stranke, saj sta vendar prezaposlena. Njuna šefinja, vodja oddelka, gospa Tojfl (Mojca Partljič), pa nad njima znaša svojo jezo, češ da od njiju ni nobene koristi. Feri, ki je med obema uradnikoma najbolj vesten, je tudi stalna žrtev šefinjinega izživljanja – ko ga pokliče v svojo pisarno, mora za spuščenimi »roletkami« spustiti še hlače.
 

Problema ni

V zgodbo vstopita tudi »problema«, ki sta pravzaprav stranki, za kateri se izkaže, da sta še živi, saj naj bi bili ubiti po pomoti. Marjetko (Anja Drnovšek) ne vedoč pahnejo s stolpnice, odvetnika, gospoda Kunca (Igor Štamulak), pa udarijo s sekiro. Da sistem ne deluje, kot bi moral, ugotovi tudi Angela, vodja pisarne v nebeški administraciji (Tjaša Hrovat), ki pride v pekel preverit, kaj se dogaja. Nad oddelek 99/9 pa pošljejo tudi Tomislaba Kraša (Blaž Popovski), regionalnega direktorja pekla, ki pa se z Angelo zelo dobro pozna še s »študentske izmenjave«. Birokratski oddelek, s hudičevko kot šefinjo, se vztrajno brani, da nimajo težav in da vse poteka, kot bi moralo, medtem pa se na skrivaj skušajo rešiti obeh »problemov«. To jim seveda ne uspe, saj je peklenska peč pokvarjena. Zato pa se ljubezenske iskre zakrešejo med Ferijem in Marjetko. V dogajanje se vse bolj vpleta Glas, ki napoveduje konec sveta (Cavazza) – in to se naposled tudi zgodi. Ko se razmere umirijo, hudičevska sila za novega vodjo oddelka postavi nižjega sekretarja – ki je pač najmanj sposoben med vsemi.


 

Predstavo si velja ogledati še v živo

»Gre za slovenski krstni tekst, ki ima kot tak v gledališčih najvišje mesto. Predstavo si velja ogledati v živo, ko bomo spet odprli vrata, saj se mi zdi, da bolj artikuliranega umetniškega odgovora na izzive, ki jih izkušamo danes, še nismo imeli,« je menila direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper Katja Pegan, ki je sicer premiero načrtovala v februarju, a ji je (ne edini) epidemija novega koronavirusa prekrižala načrte. »Vsi, ki smo stali v vrstah in bomo še stali, se bomo prepoznali, kot v vsaki dobri komediji,« je s predstavo zadovoljen režiser Ivanc, ki je prevzel tudi vlogo scenografa.

Avtor besedila Jure Karas, sicer član prepoznavne zasedbe Slon in Sadež, je zanikal, da bi tekst nastal med kakšnim čakanjem. »Nastajal je povsem normalno, le da je vmes svet znorel,« je pripomnil. Po njegovih besedah je zabavna ali absurdna stran birokratskega aparata izražena kot trpljenje ob čakanju. »Trpljenje nekoga pa je lahko vir humorja za koga drugega, vse je odvisno od gledišča. Birokratski aparat v peklu gledamo drugače, kot če bi se to dogajalo nam,« je navedel.
 

Prikaz nedelujočih sistemov

Ideja, ki je na koncu pripeljala do Birokratov, je bila sprva ta, da bi postavili na oder rusko svetovno klasiko, Gogoljevega Revizorja. Že tedaj si je Jaka Ivanc, ki je s Karasom sodeloval tudi pri prejšnji predstavi – Ventilatorju –, zamislil, da bi v istem tandemu nadaljeval. »Skupaj sva se odločila za popolnoma nov tekst, ki ga je le navdihnil Revizor, saj gre v obeh primerih za prikaz nedelujočih sistemov, ki se pretvarjata, da delata,« je pojasnil režiser. Kot je poudaril, si neskončno želi, da bi bilo v dvorani občinstvo, saj je komedijo odigrati pred praznimi gledališkimi stoli nekaj, kar si je izjemno težko zamisliti, pa tudi izvesti. »Odziv seveda umanjka. To smo deloma predvideli med ustvarjanjem predstave, zato smo jo poskušali narediti tudi čim bolj prijazno za kamero. Tako scenografija kot potek igre sta zato bolj podobna situacijski komediji, čeprav gre za klasično gledališko komedijo,« je nadaljeval.


 

Vaje med epidemijo

Kot je še izpostavil Ivanc, so se med vajami za predstavo vsak ponedeljek testirali in vadili dvakrat na dan, od ponedeljka do srede, poleg tega so zelo pazili, da se zunaj tega mehurčka ne bi preveč izpostavljali zdravstvenim tveganjem. »Pozitivna stvar omejitev je bila, da smo imeli bralne vaje po zoomu, kar se je izkazalo za povsem učinkovito, zato bomo to lahko počeli tudi po epidemiji. To, da smo vendarle lahko delali, da naši poklici še obstajajo, pa nas je pretekle mesece tudi osmišljalo,« je še poudaril.