Izhodišče enakopravne družbe tiči v izobraževanju

V soboto se je z odprtjem razstave Četrti vogal: Pravice za naše boje v Galeriji Alkatraz in spremljajočim performansom novonastale kolektivne umetniške persone Dr. Xenie (dele njene osebnosti predstavljajo Andreja Džakušič, Simon Macuh, Keiko Miyazaki in Iva Tratnik) začel festival Mesto žensk, ki bo trajal dobra dva tedna.

Otvoritveni večer se je nadaljeval v Stari mestni elektrarni z glasbenim programom v sodelovanju s festivalom Sonica. Številne dogodke namreč Mesto žensk pripravlja v koprodukciji oziroma sodelovanju z drugimi kulturnimi institucijami in festivali ter tako tvori del njihovega programa. Letošnje dogodke Mesta žensk je zasnovala še prejšnja vodja Teja Reba, tako bomo šele prihodnje leto lahko videli nove poudarke, ki si jih želi vpeljati nova programska direktorica Iva Kovač.

»Smiselno se mi zdi nadaljevanje v smeri kolektivnih, družbeno-angažiranih praks na področju uprizoritvene umetnosti s fokusom na produkcijo in postprodukcijo, kar je že vpeljala moja predhodnica. Nadaljevali bomo tudi vlogo Mesta žensk, ki domačim umetnicam ponuja priložnost za produkcijo in infrastrukturo za promocijo njihovega dela. Ker sama prihajam s področja vizualnih umetnosti, pa si v prihodnosti festivala želim razširiti razstavni program in obrazstavni diskurzivni program.

Rada bi tudi okrepila in razširila naše založniške dejavnosti oziroma obogatila nabor periodičnih publikacij, ki zaobjemajo in poglabljajo teme, ki jih sicer izpostavlja festival Mesto žensk,« je o svojih načrtih spregovorila Iva Kovač.



Letos je program razdeljen na tri sklope, poimenovane Z roko v roki, Kolektivni spomin in Kakšno šolo želimo. »Velik del festivala se osredotoča na izobraževalni sistem,« je povedala Urška Lipovž iz Mesta žensk, ki je predstavila ključne poudarke v programu. »Ob tem, da gre za daljši premislek in vizijo festivala, ki se zaveda, da izhodišče enakopravne družbe tiči v izobraževanju,« je dodala Kovačeva.

Tako nemška umetnica Annette Krauss v Galeriji Škuc gostuje z razstavo Prikriti kurikulum, s katero raziskuje, kaj se mladi v srednji šoli naučijo zunaj uradnega učnega programa. Neposredno na to razstavo se navezuje predstava Vse je v redu Nataše Živković in Sare Šabec, ki je lansko šolsko leto in med šolskimi počitnicami nastajala v produkciji Mesta žensk in Lutkovnega gledališča Ljubljana. V njej kot igralci in avtorji besedila sodelujejo dijaki in dijakinje, ki so v letu zapiranja šol in javnega življenja »od blizu« in »na daljavo« raziskovali institucijo šole.

Mesto žensk bo po festivalu na to temo organiziralo tudi strokovni posvet Šola in vrtec skozi ogledalo, na katerem bodo strokovni delavci in delavke vzgojno-izobraževalnih zavodov opisali dobre prakse, umetniška dela in učna gradiva, na katere se šolski sistem lahko opre. »Ne gre le za izbirne ali neobvezne predmete in obšolske dejavnosti ali za vprašanje, kako šola otroke pripravi na odraslo življenje, ampak je poudarek razmisleka o šoli predvsem na sistemskem soočanju s spolnimi vlogami, patriarhalnimi klišeji, predsodki in stereotipi,« je pojasnila Lipovževa.

Ženske v kolektivnem spominu

Izjemne posameznice, katerih življenje in dosežke zgodovina večkrat zamolči, a bi morale biti globoko zasidrane v kolektivnem spominu, bo obudil predvsem filmski program. Že na preddogodku festivala so se filmske umetnice spomnile dela teatrologinje in profesorice zgodovine gledališča na AGRFT, Barbare Sušec Michieli, ki je preminula pred desetimi leti.

Včeraj je bila v Kinodvoru premie­ra filma, ki se spominja gruzinskih šahovskih velemojstric None Gaprindašvili, Nane Aleksandrije, Maje Čiburdanidze in Nane Ioselia­ni z naslovom Slava kraljici! režiserke Tatie Skhirtladze. Tematika je aktualna, saj je Nona Gaprindašvili pred kratkim sprožila tožbo proti Netflixu, ki je v miniseriji Damin gambit njeno vlogo v šahovski zgodovini pomanjšal in jo odpravil z enim stavkom.

V gibljive slike so ujete tudi usode nekaterih anonimnih posameznic. Danes bo v Kinodvoru na ogled poetična migrantska odiseja znane gostje Mesta žensk, dokumentaristke Loredane Bianconi, z naslovom O vratih in puščavah. Svoj literarno-filmski esej je avtorica ustvarila iz pripovedi številnih beguncev, ki jih je spoznala v več kot dveh desetletjih. Albanska režiserka Blerta Basholli se v filmu Panj posveča zgodbi o ovdoveli Fah­rije, ki se v patriarhalni vasici poskuša vzpostaviti kot samostojna ženska.

Drama Nikoli redko včasih vedno v režiji Američanke Elize Hittman se z zgodbo najstniške nosečnosti angažirano opredeli za pravico žensk do samoodločanja in aktualno nagovarja dogajanje v ZDA. Nagrajeni film Krajine upora Marte Popivoda potuje po spominih sedemindevetdesetletne Sonje, borke proti fašizmu in ene prvih partizank v Jugoslaviji, ki je bila tudi med vodjami uporniškega gibanja v Auschwitzu. Med Sonjinim pripovedovanjem potujemo po današnjih krajinah njene revolucionarne mladosti. Zgodba zdaj 81-letne gastarbajtarke Metke Autor, ki so jo življenje v tujini in izkušnje izoblikovali v odprto osebnost, pa je središče filma Metka, Meki režiserke Nike Autor.



Kolektivni spomin o slovenskih umetnicah, političarkah, odvetnicah, učiteljicah, novinarkah, zdravnicah, podjetnicah, publicistkah in služkinjah bo Mesto žensk krepilo 17. oktobra na izletu po kraških krajih, kjer se je pisala slovenska ženska zgodovina.

Postanki so zapisani v turističnem vodniku Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk, ki je izšel v slovenščini in angleščini in dočakal ponatis. Pot vodi od muzeja, posvečenega igralki Iti Rini v Divači, skozi Koprivo, rojstni kraj pisateljice
Branke Jurca, v Sežano, kjer še danes ženske delajo v kamnolomu. Spominska pot, ki je nastala v okviru festivala WoW in so jo zaradi izrednega zanimanja organizatorke umestile tudi v program Mesta žensk, vodi vse do Kraškega roba, od koder se ozre še na življenje in delo Zofke Kveder.

Verbalni in vokalni performansi

Glasbeni program bo v Klubu Gromka popestrila v Avstriji živeča umetnica iz Srbije Jelena Popržan z večžanrskim koncertom La Folia. Jula Flierl in Irena Z. Tomažin se bosta poklonili madžarsko-srbski pionirki nojza in performansa Katalin Ladik v svojem zvočno-eksperimentalnem hommageu radikalnega bodyart projekta Zvočnotelesna poezija.

Sogovornica Urška Lipovž je posebej omenila še verbalni performans nove umetniške persone na sceni, zakrinkane Glass Illke, ki bo na Novi pošti nastopila 16. oktobra in v performansu Kastracija naslovila vulgarne politične igre, ki manipulirajo in kastrirajo ljudstvo.

Svojo izkušnjo in (z)mož­nosti ter moč drugačnega telesa bo z občinstvom delila italijanska performerka Chiara Bersani, ki bo svoje pritlikavo telo preobrazila v mitološko figuro – nežnega samoroga. Na festivalu bo predstavljen tudi zadnji del trilogije Simone Semenič, ki je po sedemletnem premoru septembra nastajal v kolektivnem delavniškem procesu, v katerem so sodelovale številne umetnice. S tem bo Semeničeva zaokrožila trilogijo besednih solo performansov – po jaz, žrtev (2007) in drugič (2014) se tokratni z naslovom me, čarovnice posveča skupinskemu raziskovanju ženskega.

Med najbolj spektakularnimi dogodki na Mestu žensk pa bo gotovo predstava Sylvia »pop opera za ženski vokal in devet igralk«, ki reflektira življenjsko in ustvarjalno pot ameriške pesnice Sylvie Plath. Predstava v režiji belgijskega režiserja Fabricea Murgie prepleta gledališče in film, saj gledalec med izvedbo na velikem zaslonu spremlja nastajanje filma v realnem času. Premiera predstave bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kot del programa Veličastnih 7, in z njo se bo 18. oktobra festival Mesto žensk tudi uradno sklenil.