Iskanje lepote tam, kjer je večina prepričana, da je ni mogoče najti

Nekateri pravijo, da je radikalen, ekscentričen, ekscesen in šokanten. Vendar bi bila veliko bolj umestna oznaka, da je radikalno iskren, ekscentrično zavezan poslanstvu umetnosti, ekscesno pretresljiv in šokantno inovativen. Legendarni igralec, režiser in pisec Pippo Delbono se bo danes in jutri na Festivalu Borštnikovo srečanje (FBS) v Mariboru predstavil s projektoma Vangelo (Evangelij) in La Gioia (Radost).

 

Nedvomno bo to izjemen zaključek tokratne izdaje festivala, saj je Delbono skoraj brez konkurence eden najbolj originalnih in nekonvencionalnih gledaliških ustvarjalcev. Od 80. let prejšnjega stoletja, ko je ustanovil gledališko skupino Compagnia Pippo Delbono, je na oder postavil vrsto predstav, ob katerih nihče ne ostane ravnodušen, med občinstvom niso redke niti skrajne čustvene reakcije, pa četudi danes le malokdo v gledališču pričakuje jok in primaren emocionalni šok, pa tudi povsem sproščujoč in neobremenjen smeh.

Ne gre zgolj za režiserski koncept, kjer gre za svojevrstno sintezo klasičnega gledališča, karnevala, cirkusa, plesa in glasbe in ga je zato skoraj nemogoče kategorizirati, temveč tudi za izbor protagonistov. Delbono jih izbira po posebnem ključu, praviloma med marginalci, obstranci, pa v zavetiščih za brezdomce in v sanatorijih za duševne bolezni, v zadnjem času tudi med begunci iz Afrike in Azije. Že dolgo sta z njim gluhonemi Bobò, ki je preživel skoraj pol stoletja v umobolnici v Neaplju ter Gianluca Ballarè, fant z downovim sindromom, ki je bil včasih učenec Delbonove matere. Delbona je prav sodelovanje z njima prepričalo, da v družbi ni mogoče prav nikogar obravnavati kot »drugačnega«, temveč je prav radikalna različnost tista, ki nas vodi do ultimativnega cilja. In to je, nič manj in nič več, preko umetnosti ugotoviti zakaj smo se rodili, zakaj bomo umrli in predvsem kakšno je med tema dogodkoma naše življenjsko poslanstvo.

Pippo Delbono je v Maribor prispel šele včeraj zvečer, zato smo lahko pred gostovanjem z njim opravili le telefonski pogovor. »Če lahko izpostavim temeljno maksimo svojega dela je ta v tem, da odpremo svoje srce in poiščemo lepoto tam, kjer je večina prepričana, da je ni mogoče najti«, je dejal. Poetičnost sam najde povsod po svetu, od slumov Manile do obrežij Varanasija, kjer se kljub težkim razmeram srečuje z izjemno vitalnostjo in pristnim veseljem do življenja, venda tudi Evropa in celoten zahodni svet še ni povsem izgubil svoje poetičnega duha, le predramiti ga je morda nekoliko težje.

»Res v so reakcije občinstva v Rio de Janeiru bolj elementarne, spontane in burne, vendar občinstvo joka na mojih predstavah tudi v Bruslju«, je dejal. Pri tem po njegovih besedah ne gre za sentimentalna čustva in solze, ki jih marsikdo potoči pri romantičnem filmu, temveč za elementarno reakcijo ob razodetju resničnega bistva naše eksistence. Delbono je že trideset let budist, kar prav tako predstavlja eno od izhodišč njegovega pristopa do gledališča. »V očeh velikega dela sveta je to nekakšna folklorna eksotična zanimivost, vendar so zadeve v bistvu povsem enostavne - gre za izgubo ega in zavedanje, da smo vsi le del harmoničnega vesolja. In pot do tovrstnega spoznanja ni enostavna in se tudi nikoli ne konča, vsak trenutek se mora človek boriti z demoni, ki te poskušajo odvrniti od ljubezni, ki je najpomembnejša«, je poudaril.

Osnova za to je odprtost duha in empatija. To je pravzaprav tudi osnova krščanstva, vendar se je po njegovem prepričanju v toku stoletij izgubila. »Papež Frančišek obuja to izročilo, je revolucionar, vendar bo pot še dolga«, meni, saj smo trenutno še daleč od temeljne Kristusove zapoved: Ljubi svojega bližnjega. In to brezpogojno in ne glede na navidez še tako nepremostljive razlike me nami, saj smo vsi ljudje enaki. Njegova mama je bila zelo pobožna kristjanka, prav na njeno željo se je pred njeno smrtjo lotil predstave Evangelij. Vanjo je umestil odlomke iz besedil Pasolinija, Preverta in Svetega Avguština in zgodbe o svoji mami ter lastno izkušnjo, kako je biti HIV pozitiven, pa glasbo Enza Avitabile in tudi Rolling Stonesov ter Alan Sorrentija.

Predvsem pa veliko osupljivih, neredko tudi bizarnih prizorov, interakcij in situacij, ki bi jih nekdo, ki pričakuje vzvišeno svetopisemsko vsebino lahko označil tudi za blasfemične, vendar naj bi prav takšen princip vodil do katarze. Po Delbonovem mnenju katarza v gledališču ni zgolj stvar daljne preteklosti in predmet teoretičnih razprav, temveč je povsem stvarna in tudi nujna. »To je veliko starejši ritual, kot so stare naša civilizacija, kultura in navade, tukaj gre za velika usodna vprašanja, predvsem vprašanja življenja in smrti«, je poudaril. Vendar se marsikdo ob njegovih inscenacijah počuti tudi nelagodno, nekateri tudi ogorčeni odidejo iz dvorane. To se je zgodilo že velikokrat, Delbono pa priznava, da se takrat v njem prebudi majhen otrok, obenem je razočaran in jezen, prav tako ali še bolj kot protesti pa ga motijo mlačne reakcije občinstva, saj več kot vzpodbuditi ljudi, da se odprejo, ni v njegovi moči.

Jutrišnja predstava Sreča La Gioa ima nekoliko drugačno dinamiko, »je študija poti do radosti, alegorični in fizični ples, poetično potovanje od norosti do osvoboditve, od bolečine, teme in osebnih bitk do najglobljega dela naše biti, spokojnega srečanja s koncem življenja, iz katerega vznika občutenje radosti«. Vključuje tudi intenzivno participacijo občinstva, ki mora »dihati in čutiti z nastopajočimi« in se jim na koncu med girlandami cvetja tudi pridružiti na odru. Možnost sreče obstaja, sreča je povsod okoli nas, le videti je bodisi ne moremo ali nočemo, pravi Delbono.

V Evangeliju sodeluje tudi begunec iz Afganistana in še številni drugi naturščiki. Sicer je sam šolan igralec, pogosto angažira tudi profesionalce, vendar išče tudi druge kvalitete, ki so še bolj prepričljive od obvladovanje igralskega metjeja. To so specifična avtentičnost prezence, giba in govora, ki omogoča drugačno identifikacijo, pri plesnih vložkih so zanj vedno najbolj prepričljivi Afričani, ki nimajo nobene plesne izobrazbe, vendar je zanj ples enako vitalnega pomena kot dihanje. »Različnosti je v današnjem gledališču malo ali nič, vsi nastopajoči so na identičnih pozicijah igralske umetelnosti, mene to ne zanima - na odru hočem poklicne in naključne igralce, revne in bogate, lepe in tiste, za katere nekateri, po izkrivljenih in izmišljenih standardih, menijo, da niso lepi, čeprav prav ti s svojimi telesnimi in duševnimi ranami poosebljajo lepoto bivanja«.