Iskanje, ki se ne konča

V Križankah bo danes ob 21. uri še drugič in zadnjič na 70. Ljubljana Festivalu nastopil ugledni Béjart Ballet iz Lozane. Deli t 'M in variacije (t 'M et variations)­ in Béjart praznuje Mauricea (Béjart fête Maurice) sta poklon ustanovitelju te plesne institucije Mauriceu Béjartu (1927–2007), zasnoval ju je njegov naslednik, koreograf in plesalec Gil Roman.

t 'M in variacije so nastale pred petimi leti, ob tridesetletnici plesne skupine in deseti obletnici Béjartove smrti. So skupek posamičnih koreografij, prizorov. »Vsaka od njih je kot stran v dnevniku, v katerem Mauriceu [Béjartu] predam novice o dogajanju v skupini, mu predstavim plesalce, ki jih še ne pozna, in odnose med njimi. Koreografija pa deluje kot pisava,« je povedal Gil Roman. Na odru sta poleg plesalcev še dva tolkalca. Glasba in koreografija sta nastajali sočasno, je dodal. Drugi del, Béjart praznuje Mauricea, sestavljajo izseki iz Béjartovih del, ki učinkujejo kot »panoramski pregled« ključnih trenutkov njegove kariere; denimo različnih stvaritev del iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let.

Telo je sveto

Med bolj znane in odmevne Béjartove projekte sodita predelava Hrestača, ki naj bi črpal iz njegove osebne zgodbe, in Bolero po Ravelu.­ Je danes še mogoče izumljati, šokirati? »Nisem nekdo, ki bi stremel k temu, niti nisem v letih, ko bi užival v šokiranju ljudi. Če bi hotel šokirati, bi začel koreografirati pri dvajsetih. Prizadevam si, da bi v ljudeh vzbudil globoka občutja. Občinstvo je aktivno; samo mora začutiti določene stvari in opraviti potovanje. Nerad na primer delam balet, ki natančno razlaga, kaj točno bi rad povedal. Po mojem mnenju pri ogledu predstave vsak izhaja iz sebe; kdo je in kako ga predstava nagovori. Gibanje torej izraža čustva. »Seveda. In to je tisto, kar iščem. Koreografija je kot pisava. S pisanjem se razvijajo čustva. Moj namen je razviti jezik, ki jih bo vzbujal. To je iskanje, ki se nikoli ne konča.«

FOTO: Gregory Batardon

Gil Roman se je izobraževal pri Mariki Besobrasovi, Roselli Hightower in Joséju Ferranu. Leta 1979 se je pridružil Baletu XX. stoletja s sedežem v Bruslju, ki ga je Maurice Béjart ustanovil po razpadu Balleta de l'Étoile v Parizu. Béjart Ballet iz Lozane je njegova tretja in najuspešnejša plesna skupina, priznane so tudi njegove plesne šole oziroma ateljeji Mudra v Bruslju in Dakarju ter Rudra v Lozani. Približno trideset let je Roman interpretiral najslavnejše balete koreografa, gledališkega, filmskega in opernega režiserja, pisatelja, pedagoga in mentorja, ki mu je pred smrtjo zaupal nasledstvo. Kot umetniški vodja ohranja fokus na učiteljevi zapuščini, hkrati pa razvija lastne projekte; večkrat sodelujejo tudi z drugimi koreografi.

Kako se je razvijalo njegovo delo po Béjartovi smrti? »Vedno sem se ukvarjal s koreografijo, pravzaprav me je Maurice [Béjart] že prosil za balete. O svojem razvoju ne morem govoriti, saj se v tem trenutku ne morem distancirati od svojega dela in nanj gledati od zunaj. Seveda se je marsikaj spremenilo, družba se je spremenila in zagotovo je vse to močno vplivalo name.« Kako po štiridesetih letih kariere dojema telo? »Telo je nekaj svetega. Za vsakim telesom je misel, metafizika, skrivnost, in koreografija mi služi, da iz plesalca nekaj izvabim, nekaj, kar ga povzdigne, nekaj, kar ga ponese in kar nahrani občinstvo. Moje raziskovanje je bolj duhovno, duhovno skozi fizično, zato pravim, da je bitje bitje v celoti. Ni samo telo. V njem je nekaj globokega in to je tisto, kar iščem.«

Umetniško vodenje Béjart Balleta je prevzel leta 2007. FOTO: Gregory Batardon

Na vprašanja je – sredi peklenske vročine – odgovarjal v prijetni senci Peklenskega dvorišča Križank, tik pred popoldansko vajo. Noče se zadrževati v hladnih ali umetno hlajenih prostorih. Kako je vaditi pri visokih temperaturah? »To je odvisno od posameznika, od posamičnega telesa. Prihajam z juga Francije, tako da sem na neki način vedno živel v vročini. Sicer je ne prenašam več tako dobro kot v mladosti, pa vendar – vročina je fizično koristna, saj so sklepi nekoliko bolj prožni, mišice so bolj gibljive. Težava seveda nastopi, če je zares zelo vroče, saj to povzroči velik napor za srce, za pljuča. Sam sem bolj zmrzljive sorte, nekateri plesalci pa so seveda povsem drugačni. Menim, da je klima škodljiva za mišice, za mišična vlakna, medtem ko toplota ni. Je povsem organska. Zato imam raje, da mi je toplo kot hladno.«