Praznični dan, poln barv in arabesk

Gil Roman je koreograf že dvajset let. Ohranja delo Mauricea­ Béjarta, v repertoar skupine­ Béjart Ballet iz Lozane, ki jo je leta 1987 ustanovil mojster Béjart, dodaja tudi nove stvarit­ve. Skupina bo letos že petič nastopila v ljubljanskih Križankah, tokrat bodo predstavili delo Gila Romana t 'M in variacije…​ (t 'M et variations …), ki je v obliki dnevnika naslovljeno na Béjarta, baletne variacije na temo ljubezni in notranje nujnosti plesa, in izvlečke Béjartovih baletov po Romanovem izboru Béjart praznuje Mauricea (Béjart fête Maurice).

Beg pred nesrečami in želja po človeški bližini

Maurice Béjart je bil francoski plesalec, koreograf in operni režiser, ki je utemeljil in razvil priljubljeno ekspresionistično obliko modernega baleta. Leta 1987 se je preselil v švicarsko Lozano, kjer je ustanovil Béjart Ballet, enega od najuspešnejših in najslavnejših plesnih ansamblov na svetu. Med njegovimi najizvirnejšimi deli je temeljito prenovljena različica Hrestača iz leta 2000, ki je polna erotičnih slik, s čimer je občinstvo šokiral, s ko­reografijo in izvedbo pa navdušil.

Koreografija za skladbo Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela velja za eno od Béjartovih največjih mojstrovin, v kateri plesalka na mizi vabi v krogu sedeče moške, kar doseže vrhunec v končni združitvi vseh plesalcev na mizi. Koreografijo za Béjartov Bolero je v svojem znamenitem filmu Eni in drugi (Les uns et les autres) uporabil režiser Claude Lelouch, le da je namesto plesalke v glavni vlogi nastopil en in edini Rudolf Nurejev. Ljubljanski festival v festivalski knjižici opozarja še na lep spominski drobec: pred več kot petdesetimi leti, poleti leta 1970, je Béjart nastopil na odru Festivala Ljubljana na treh razprodanih ­večerih.

Skozi čas, prostor in plesne sloge

Z baletoma, s katerima tokrat gostujejo v Ljubljani, so odprli balet­no sezono leta 2018, t 'M in variacije … si je Roman zamislil kot odprto pismo oziroma nagovor mentorju Mauriceu Béjartu (1927–2007) ob deseti obletnici mojstrove smrti in ob proslavljanju tridesetletnice delovanja Béjart Balleta.

Kritiki so takrat zapisali, da se razvija kot popoln preplet glasbe in koreografije z zlomljenimi ritmi v slogu Toma Waitsa, plemenskim bobnanjem, japonskimi in drugimi, bolj klasičnimi ritmi. Balet, ki se poigrava s tradicijo, a jo tudi nadaljuje, ponuja lahkotnost in humornost (ena od solistk nosi klasične baletne čev­lje v rokah in na čelu), predstava z radikalno fascinantno koreografijo riše praznični dan, poln barv in arabesk.

Presevanje glasbenih svetov

Za predstavo Béjart praznuje Mau­ricea je Roman zbral izvlečke Béjartovih baletov, ki spominjajo na priprave na zabavo. Živahna predstava popelje gledalce na potovanje po vesolju stvaritelja baletne skupine, koreografije, ki presenečajo s preciznimi in lahkotnimi baletnimi elementi, so pospremljene z glasbo od Be­ethovna in Rossinija do tradicionalnih judovskih in indijanskih napevov. To je popotovanje skozi čas, prostor in plesne sloge.

Za lozansko skupino so po glasbeni plati značilni kontrasti, ki nastajajo ob spajanju del različnih glasbenih podlag v eno plesno enoto, v koreografijah so imeli dvojice, Mozarta in ansambel Queen, Albana Berga in Eltona Johna, J. S. Bacha in inuitske pesmi ... O tem je Roman pred leti povedal: »Gledališkost je bila za Mauricea [Béjarta] najpomembnejša pri plesu, to je dosegal tudi z glasbo, z različnimi glasbami; ponavadi to, da dosežeš dramatično napetost, zahteva uporabo oziroma združitev dveh različnih glasb, dveh različnih glasbenih svetov, ki se presevata, drug drugega presvetljujeta, osvetljujeta, dopolnjujeta in sploh ustvarjata dinamično, dramatično napetost.«

Za predstavo Béjart praznuje Mauricea je Gil Roman zbral izvlečke baletov Mauricea Béjarta, ki spominjajo na priprave na zabavo. FOTO: Lauren Pasche

Dediščina, ki živi

V pogovoru za festivalski snopič je Gil Roman, leta 1961 rojeni umetniški vodja ene od najznamenitejših baletnih hiš na svetu, na vprašanje, česa se je naučil od slavnega koreografa, povedal: »Zaradi njegovih baletov in stvaritev ter najinih vsakodnevnih izmenjav sem se lahko razvijal in rasel kot človek, plesalec in pozneje kot koreograf. Povzeti trideset let, ki sem jih preživel ob njem, se mi zdi precej težko. Menim, da se to, kar je ostalo od tega učenja, vsak dan razkriva v delu skupine.« Ob enem od prejšnjih gostovanj v Ljubljani je Roman na to temo odgovoril še bolj neposredno: »Trideset let je bil Maurice moj gospodar oziroma moj učitelj, bolje bi bilo reči mojster, petnajst let sem z njim ustvarjal koreografije in v vseh koreografijah, ki jih imamo na sporedu, je ta dediščina nespregledljiva.«

»Skupina,« je dodal Roman, »deluje na dveh bistvenih stebrih, delu Mauricea Béjarta in različnih stvaritvah, ki so delo povabljenih koreografov ali moje delo. Béjartova dediščina živi v njegovih različnih baletih, ki jih poustvarjam s plesalci. To posredovanje se seveda napaja pri mojem pogledu, ki izhaja iz poti, ki sem jo prehodil ob velikem koreografu. Koreografijo posredujem z njeno muzikalnostjo in pomenom. Včasih predelam mizansceno, da bi jo čim bolje prilagodil plesalcem in različnim krajem, ki nas gostijo.« Potovanj in prilagajanja je veliko, Béjart Ballet vabijo v goste najprestižnejši svetovni odri, od pariške Opere in buenosaireškega Teatra Colón do moskovskega Bolšoj ­teatra.