Hitlerjev klavec slovenske krvi

Na jutrišnji dan leta 1889 se je rodil Adolf Hitler, le dan in 15 let za njim pa Odilo Globočnik, eden najokrutnejših firerjevih izvajalcev. Prav jutri bo v Kinu Šiška premiera predstave Odilo. Zatemnitev. Oratorij., ki je nastala v koprodukciji Kina Šiška in Slovenskega mladinskega gledališča. Avtorja besedila, ki tematizira senčno podobo slovenske zgodovine, sta Peter Mlakar in Dragan Živadinov.

Odilo Globočnik, eden najučinkovitejših Hitlerjevih morilcev, je bil namreč slovenske krvi: rojen 21. aprila 1904 očetu Franzu Globočniku, častniku v cesarsko-kraljevi vojski, in materi Anni Pescinko, hčeri uradnika v Vršcu v Banatu. Franzeva družina je izvirala iz Tržiča, Anna je bila nemško-češkega rodu. Morda sta mu pot zapečatila že z imenom – Odilo Lothar Ludovicus, iz katerega odzvanja staronemška in germanska mistika, morda je nanjo vplivala očetova poklicna pot in sinovo šolanje na vojaški nižji realki. V njej se je mladi Odilo odlično izkazal in se uspešno navzel sovraštva do Judov. Svoje prepričanje je nazorno pokazal že ob razpadu Avstro-Ogrske, ko se je hitro prebil med prostovoljce, ki so se borili za domovino in nemštvo.

Brez trohice človeškosti

Nizanje podatkov iz njegovega življenjepisa (zelo natančno je popisan v knjigi Johannesa Sachslehnerja Dva milijona smo jih pospravili, Cankarjeva založba, 2016) je kakor nizanje najprej dejanj, ki so izkazovala hlepenje po občudovanju in dosežkih v vrstah nacionalsocialistov, nato pa okrutnosti v najhujšem pomenu besede. Zgodovinarji so mu pripeli vrsto slikovitih sinonimov, kakršni so prvinski nacistični krvosledni pes, genocidni morilec in najhudobnejši vojni sodelavec Heinricha Himmlerja, eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov. Sachslehner ga je preimenoval v Hitlerjevega menedžerja smrti. »Zgodba Odila Globočnika je zgodba mladega moškega, ki je bil pripravljeni svojo človeškost izročiti firerju in njegovim pomagačem,« je zapisal. Da v Globusu, kakor so ga klicali, ni niti trohice človeškosti (pa čeprav so ga znali najbližji sodelavci opisati kot toplega in prijetnega človeka), je dokazal zlasti z operacijo Reinhard, v okviru katere je v koncentracijskih taboriščih Majdanek, Treblinka, Sobibór in Bełżec umrlo milijon in pol poljskih Judov. Hudo in bolečo rano je zadal tudi svojemu »domačemu« mestu, Trstu, saj je po padcu dučeja postal vrhovni rabelj Rižarne.

Bolj nemški od Nemcev

»Dva milijona smo jih pospravili,« je bil eden izmed stavkov, ki jih je izrekel v zadnjih dneh pred smrtjo. Zadal si jo je sam z ugrizom v kapsulo ciankalija. Umrl je najbolj osovraženi človek v Avstriji, je 9. julija 1945 o njegovi smrti v Eight Army News zapisal poročevalec Joseph Garrity. Toda Odilo Globočnik ni maral biti Avstrijec. Še manj je maral biti Slovenec. Hotel je biti Nemec in je tudi bil Nemec, z dušo in telesom, predvsem pa izjemno učinkovit ponemčevalec.
Kljub temu še vedno ob njem zbode v oči podatek o slovenskem poreklu. Zakaj se nam ob misli na holokavst v spomin takoj pritepejo priimki, kot so Himmler, Goebbels in Eichmann, ne pa tudi Globočnik? Dr. Bojan Godeša z inštituta za novejšo zgodovino in predavatelj na novogoriški univerzi se je najprej ustavil ob njegovem poreklu. »Vprašanje je, ali ga sploh lahko opredelimo za Slovenca. Po očetu res ima slovenske korenine, sicer pa je odraščal v mešanem zakonu, in tam je vprašanje opredelitve vedno zapleteno.« Poudaril je dva pomembna pokazatelja, da se ni imel za Slovenca. Prvi je ta, da je odraščal v Trstu, ki je bil v takratni Avstro-Ogrski pomembno mesto za slovensko samozavest, in to so ljudje tudi izražali. Po ljudskem štetju iz leta 1910 se je tam število ljudi, ki so za pogovorni jezik navedli slovenščino, celo povečalo. Drugi, še bistveno pomembnejši pokazatelj, da se ni imel za Slovenca, pa je, da je po propadu monarhije deloval proti Slovencem. »Vključil se je v brambovske vrste in pokazal jasno ne le nacionalno, ampak tudi nacionalistično držo.« Odilo takrat ni dopolnil niti še 15 let, a je med pripravami na plebiscit na Koroškem že deloval kot ilegalni propagandist ter snubil ljudi za »nemško stvar«.

V slovenskem zgodovinopisju ni nepoznan

Tudi na vprašanje, zakaj je tako malo znan, je sogovornik odgovoril z vprašanjem: Zakaj bi pa moral biti znan? »Če pogledamo širši mednarodni kontekst, je mednarodno 'slavo' dosegel šele v zadnjih desetletjih, ko se je začelo govoriti o holokavstvu. Prej so seveda vsi vedeli, da je bil zločinec, toda sloves Hitlerjevega klavca je pridobil s poudarjanjem holokavstva, to pa je bolj izrazito od 90. let naprej. Vedeti moramo, da je bila šele leta 2005 sprejeta resolucija, s katero je generalna skupščina Združenih narodov določila mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta (27. januar, op. p.),« je opomnil Godeša.
V slovenskem zgodovinopisju pa resnici na ljubo ni nepoznan. Njegovo delovanje je bilo dobro obdelano v 70. letih, zlasti pokojni dr. Tone Ferenc ga je obravnaval v sklopu proučevanja dela enot SS na Primorskem, je omenil sogovornik. V knjigi Satan, njegovo delo in smrt se je, denimo, posvetil Christianu Wirthu, ki je bil Globočnikov tesni sodelavec. Strokovnjak za usmrtitve ljudi z ogljikovim monoksidom je pomagal uresničevati Globusovo ihto po čim hitrejšem in čim učinkovitejšem odstranjevanju nezaželene krvi z obličja Zemlje. O Globočniku je v knjigi Slovensko domobranstvo 1943–1945 pisal tudi Boris Mlakar.
»To je del,« je poudaril Bojan Godeša, »po katerem bi moral biti eden največjih klavcev Judov in Poljakov znan pri nas. Kot višji vodja SS in policije v operacijskem območju Jadransko primorje je bil pobudnik ustanovitve Slovenskega narodnostnega varnostnega zbora, to je bila primorska veja domobranskih enot.« Poleg preganjanja Judov je bila njegova naloga šefa Rižarne preganjanje partizanov; januarja 1944 so ustanovili »vodstveni štab za boj proti bandam«, ki mu je bil v celoti podrejen. Globočnikovo načelo je bilo, da v boju proti partizanom zmaga le gola surovost, in njegovi izvrševalci so ga z vso silovitostjo izvajali po primorskih vaseh.
Se pa Godeša strinja, da po 70. letih tega raziskovanja nihče ni več ustrezno sintetiziral. »Problem je tudi v samem interpretiranju druge svetovne vojne. Zdaj je omejena predvsem na bratomorni spopad, o okupatorskih silah in grozodejstvih uveljavljenih zločincev pa skoraj nihče ne govori več. To je prav tako eden od razlogov, da je ta sicer solidno obdelan vidik zdaj zanemarjen.«

Oratorij

Predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. se z zgodovinskimi vprašanji ne bo ukvarjala. Njen namen je, kot je po poročanju STA povedal Janez Pipan, ki je v predstavi delal introvizijo, da odpre to temo: »Potrebna bi bila neka akcija, da bi se v Sloveniji začelo ponovno pisati, govoriti in misliti o zločinih nacionalsocializma in tudi o kolaboraciji kot o kolaboraciji v zločinu, ne kot nacionalni izdaji.« Peter Mlakar se je pri pisanju dramskega besedila osredotočil na Globočnikovo dunajsko obdobje, ko mu je bil zaupan najvišji položaj, kar »pove vse o tem, kako je Hitler cenil tega fanta in se zavedal njegovega skrajno zlega uma«. Avtor drugega dela besedila je Dragan Živadinov, ki je prevzel tudi režijo. Pipanova introvizija pa je bila po besedah Živadinova potrebna, da ne bi zdrsnili v fenomen drame, »torej da človek, ki je med drugim zaslužen za izum koncentracijskih taborišč, ne bi postal junak drame«.
Ker na svetu naključij ni, je dejal direktor centra urbane kulture Kino Šiška Simon Kardum, bo premiera oratorija na dan Hitlerjevega rojstva, prva ponovitev pa na dan Globočnikovega.