Če se zdi položaj dober zgolj zato, ker je drugod še slabši, je to slaba tolažba

Aleš Novak se v prvem letu mandata ni lotil revolucionarnih sprememb koncepta Festivala Borštnikovo srečanje (FBS), ki ga je vzpostavila njegova predhodnica Alja Predan, nekaj sprememb pa je opaziti. Selektorski mandat je omejil na eno sezono, festival podaljšal za štiri dni, mednarodni značaj prireditve je bolj poudarjen,­ ob tuji študentski produkciji bosta sklep prireditve zaznamovali dve predstavi gledališkega maga Pippa Delbona.

Izbor selektorice Zale Dobovšek je, kot je že v navadi, dvignil nekaj prahu, vendar je Novak poudaril, da je to glede na izrazito avtorski in kuratorski način izbire morda razumljivo, toda morebitne zamere posameznih gledaliških hiš ne bi smele trajati več kot eno sezono.

Festival se danes začenja z ne samo kanonizirano, temveč že kar ikonično Cankarjevo dramo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki naj bi simbolizirala stanje duha pri nas. Glede na to, da vam je uspelo privabiti na festival legendarnega­ Pippa Delbona s kar dvema predstavama, bi pričakovali, da bo festival odprl takšen mednarodni gledališki presežek.

Veseli me, da smo prepričali Delbona, ki sodi med najbolj zanimive evropske gledališke ustvarjalce, o prihodu v Maribor, razlog, da bosta njegovi predstavi Evangelij in Radost na sporedu ob koncu festivala, pa je logistične narave – termin je bilo treba uskladiti z urnikom njihove turneje. Pohujšanje v dolini šentflorjanski je vsebinsko danes sila aktualno. Postavitev režiserja­ Eduarda Milerja je sveža in vznemirljiva, ob tem je letos tudi Cankarjevo leto. Ta predstava je ena redkih, ki jih lahko glede na specifične karakteristike dvorane umestimo na veliki oder SNG Maribor v klasični postavitvi avditorija v dvorani, pomembno je tudi, da projekt združuje tri gledališke producente: ljubljansko Dramo, MGL in Cankarjev dom, zaradi česar ima izrazito vseslovenski in povezovalen značaj, kar je seveda tudi karakteristika FBS.

Torej simbolna potrditev vezi slovenskih gledaliških hiš s festivalom, na katerem naj bi bili po vaših besedah odnosi v zadnjih letih nekoliko bolj hladni, čeprav posebej topli in prisrčni pravzaprav nikoli niso bili ...

Odnose med festivalom in gledališči je treba razvijati in negovati. Potrudili se bomo, da bodo v gledališčih čutili, da je to tudi njihov festival. Borštnikovo srečanje seveda zaznamuje tudi tekmovalen značaj, zato se morda nekateri, ki kdaj niso bili uvrščeni v program, počutijo spregledane ali celo prikrajšane. S tega vidika lahko razumem, da so v določeni sezoni kritični do festivala, a je vsakokraten izbor avtonomna festivalska odločitev selektorja in umetniškega direktorja, to sodi v naravo festivalov, potencialne zamere zato ne bi smele biti prevelike ali dolgoročne.

Zamera je tudi na strani selektorice Zale Dobovšek, ki je po naključju izvedela, da bo na tej funkciji le eno sezono?

Tega ne vem. O tem je bilo že veliko povedanega, mandat selektorja je enoletni, tukaj ni sprememb. Za podaljšanje se nisem odločil in to velja za moj celotni mandat, širši razpon pogledov na dosežke slovenskega gledališča se mi zdi ustreznejši.

 

Matjaž Zupančič, ki je prevzel vlogo selektorja, je sijajen režiser, vendar do zdaj režiserji praviloma niso bili angažirani za to funkcijo. Če se ne motim, je bil v zgodovini festivala le en tak primer, ko je izbor pripravil Vito Taufer?

Matjaž Zupančič je več kot zgolj režiser, je tudi sijajen dramatik in profesor na AGRFT, njegove kompetence in vpogled v gledališko produkcijo so široke, zato se mi zdi odlična izbira. Prav tako Rok Bozovičar, ki bo prevzel funkcijo selektorja za njim.

 

Ob spodbudi gledališčem, da vzamejo festival za svojega, so ob vsej kompleksnosti slovenske gledališke scene razlogi za udeležbo pravzaprav preprosti – ob nagradah morajo gledališčniki v Mariboru videti tudi interes za udeležbo na festivalu.


Gledališča gotovo imajo interes za to, da bi bile njihove predstave uvrščene v festivalski program, to je potrditev kakovostnih presežkov za vse, od umetniških vodstev, režiserjev do igralcev. Nič manjši ni interes, da bi njihove predstave videl čim širši krog občinstva. Tukaj je še prisotnost tujih gostov, selektorjev, direktorjev gledališč in festivalov ter kritikov, kar je realna možnost za prodor na tuje odre.

 

Večina gostov pride za dan ali dva, tako imenovani showcase pa je po novem identičen programu tekmovalnih predstav, kar pomeni, da bodo le redki videli več kot dve ali tri predstave.

Urnik je težko sestaviti. V tujini je showcase zelo zgoščen in omejen na dva ali tri dni, pri nas bi bila zaradi logističnih in tehničnih omejitev to zelo zahtevna naloga. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem na nedavnem showcase programu tretjo predstavo v enem dnevu, ki se je začela ob desetih zvečer, stežka pozorno spremljal. V Maribor pridejo ljudje, ki že imajo določen vpogled v slovensko produkcijo, in se vnaprej odločijo, kaj si bodo ogledali. To opravijo v dveh ali treh dnevih, nekateri ostanejo tudi dlje časa.

 

Odziv občinstva je, kar se tiče predstav, soliden, zanimanje za druge programske sklope pa veliko bolj skromno?

Termin pogovorov o predstavah smo letos spremenili. Zdaj bodo ti potekali takoj po predstavi, ko je zanimanje največje in so gledalci še v hiši. Predstavitev knjižne produkcije, ki je bila prej razpršena, je zdaj zgoščena v enem dnevu. Kar se tiče strokovnih dogodkov, razprav in simpozijev, ne moremo pričakovati množičnega odziva, kljub temu pa so nepogrešljivi za refleksijo o slovenskem gledališkem utripu in njegovi prihodnosti. Eden izmed takšnih dogodkov je nedvomno okrogla miza Kdo smo in kam gremo?, na kateri bo govor o potencialnih spremembah kulturnega modela na področju uprizoritvenih umetnosti.

 

Nekatere iztočnice se zdijo revolucionarne, med drugim potencialna možnost umetniškega direktorja, da si v času mandata izbere svojo igralsko ekipo?

To je eno izmed najbolj kompleksnih vprašanj. V igri je veliko interesov in potreb, zato se ga kulturna politika vseskozi previdno izogiba. Zgolj vzpostavitev projektnih gledališč se mi ne zdi dobra rešitev, po drugi stran bi se mi zdelo smiselno, da umetniški direktor lahko vsaj v določeni meri oblikuje igralski oziroma umetniški ansambel, s katerim bo lahko realiziral zastavljene cilje, za katere je osebno odgovoren, poleg tega bi to omogočilo večjo pretočnost igralcev med gledališkimi hišami in mesti. Če bi se to zgodilo, bi morala svojo vlogo odigrati tudi država, ki bi neangažiranim igralcem zagotavljala ustrezno nadomestilo, kot je to urejeno v nekaterih evropskih državah. Nova ureditev bi morala zmanjšati ali odpraviti prekarnost, ne pa je še poglobiti.

 

Odzivi bodo verjetno burni ... Veliko pozornosti na festivalu namenjate tudi vprašanju mladinskega in študentskega gledališča ter pomanjkanju mladega občinstva. Kot je zapisala gledališka kritičarka
Guardiana Lyn Gardner, se v gledališčih veliko ukvarjajo s profili gledalcev ter različnimi strategijami, kako jih privabiti v dvorane, po drugi strani pa tako rekoč nihče ne analizira, kaj si občinstvo sploh želi, saj to velja za korak k nižanju standardov ter profanizaciji ­repertoarja.

Gledališče živi v odnosu do občinstva in si mora prizadevati, da je ta karseda neposreden, živ in pretočen. Tega se gledališča lotevajo različno in so pri tem različno uspešna – eni se odločijo za preverjene vzorce in variacije meščanskega gledališča brez večjih tveganj, drugi raziskujejo in uvajajo nove modele, vsi pa si želijo vzpostaviti tesne vezi z občinstvom. Če si želimo, da bi imeli mladi kakovostno gledališko izkušnjo in da bi se to razvilo v trajen odnos, se moramo temu strokovno in sistematično posvečati. To letos uvajamo z uvodnima sklopoma Mlado in Študentsko gledališče, saj gledališče potrebuje mlado občinstvo in obratno. Želim si, da bi v okviru festivala lahko vzpostavili mednarodno platformo, specializirano za razvoj novih občinstev, ne samo za festival, temveč za celoten slovenski gledališki prostor.

 

Ob vsem kritikastrstvu in lamentiranju je vendarle treba priznati, da slovensko gledališče ni samo v solidni formi, temveč je z izjemo neinstitucionalne produkcije v primerjavi z drugimi umetnostnimi zvrstmi tudi v izrazito privilegiranem položaju.


O institucionalni gledališki mreži se lahko strinjam, vendar je slaba tolažba, če menimo, da je položaj dober zgolj zato, ker je drugod še slabši. Prekarci in ustvarjalci, ki večinoma gravitirajo k nevladnemu segmentu, so v skrajno nezavidljivem položaju, podobno tudi ­številni drugi ustvarjalni poklici, denimo na področju vizualnih umetnosti ali sodobnega plesa. Določena umetnostna področja ne omogočajo več polnega in ­profesionalnega angažmaja, kar bi moral biti pomemben izziv za novo vlado in ministra za kulturo. ­Nevladni uprizoritveni segment doživlja resno erozijo, ki bo imela dolgoročne posledice, na kar je v utemeljitvi letošnjega izbora ­opozorila tudi selektorica Zala Dobovšek.