Čajkovski in Ejfman, povezana za vedno

Balet Čajkovski. Pro et Contra ni prvo delo ruskega koreografa Borisa Ejfmana, povezano s slavnim skladateljem Petrom Iljičem Čajkovskim, in najbrž niti zadnje, vsekakor pa najgloblje posega v notranji svet skladatelja. Z njegovimi temeljnimi deli se sprehodi skozi njegovo življenje, notranje boje, ustvarjalnost, hrepenenje in bolečino.



Predstava je premiero doživela le malo pred 70. rojstnim dnem Borisa Ejfmana (22. junija 2016). To bi lahko bilo popolno naključje, toda če se poglobimo v delo ruskega koreografa, se zdi, da je med njim in Petrom Iljičem Čajkovskim (1840–1893) nekakšna kozmična povezanost. Z njegovo glasbo je na oder postavil Idiota (1980), Rdečo Giselle (1998), Ano Karenino (2005), Jevgenija Onjegina (2009), nekakšen predhodnik zadnjega baleta pa je Čajkovski iz leta 1993, ki je bil zelo uspešen po vsem svetu.
 

Pomemben osebni slog

V Čajkovski. Pro et Contra je to predstavo nadgradil s tistim, kar najbolj zaznamuje njegovo umetnost – inovativnim slogom, ki sicer temelji na poznavanju klasičnega ruskega baleta, a vključuje tudi sodobne pristope pripovedovanja s telesom, zaradi katerega njegov balet imenujejo tudi psihološki balet. Ta osebni slog je začel izražati že zelo zgodaj; čeprav se je šolal na Leninovem konservatoriju, je kmalu zapustil svet strogo uniformiranega baleta in pri 30. letih ustanovil svojo plesno skupino, Leningrad New Ballet, ki se je pozneje preimenovala v Balet Borisa Ejfmana iz Sankt Peterburga. »Imel sem srečo, da sem že v mladosti vedel, da se bom posvetil koreografskemu delu. Že ko sem bi star 16 let, sem imel plesno skupinico. Menim, da je govorica telesa edinstven inštrument za razumevanje duše,« razmišlja Boris Ejfman.



Po svetu je že zgodaj vzbudil pozornost, v domovini pa je res dočakal priznanje šele po nastopu skupine v Bolšoj teatru leta 1997. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi tudi nacionalno priznanje, ki ga Rusija podeljuje izjemnim umetnikom, in državno nagrado ruske federacije, francosko ministrstvo za kulturo pa ga je ovenčalo s prestižnim redom viteza umetnosti in literature. V zvezde ga kujejo tudi številni kritiki. Novinarka in kritičarka Anna Kisselgoff je v New York Timesu zapisala: »Svetu baleta ni treba več iskati velikega koreografa. To je Boris Ejfman.« On pa na to odgovarja: »Moja naloga je, da naredim vse, da kar najbolje spoznam dar, ki sem ga dobil iz nebes. Upam, da se bodo moja najboljša dela zapisala v zgodovino.«


 

Vaša povezanost s Petrom Iljičem Čajkovskim spominja na dolgo ljubezensko razmerje. Kaj vas nenehno vleče k njemu in njegovi glasbi?

Čajkovski je moj najljubši skladatelj. Njegovo glasbo sem prvič slišal že v zgodnjem otroštvu in je zelo pomembno vplivala na oblikovanje mojega notranjega sveta. Tudi prva baletna predstava, ki sem si jo ogledal, je bilo Labodje jezero. Nikoli ne bom pozabil šoka in vznemirjanja, ki sem ju ob tem doživel. Ta močna čustva so me popeljala v svet gledališča. V njegovih delih se čudovito prepletajo pogubljenost in navdušenje, slovesnost in subtilna liričnost hkrati.
 

Kaj je bil glavni vzrok, da ste po predstavi Čajkovski iz leta 1993 naredili še Čajkovski. Pro et Contra?

Med poslušanjem del Čajkovskega sem si ves čas postavljal eno vprašanje – zakaj je tako tragično glasbo napisal skladatelj, ki je slavo in prepoznavnost dosegel že za časa življenja, ki so ga častili oboževalci in mu priznanje izkazovale tudi oblasti? Želja najti odgovor na to vprašanje me je spodbudila k pisanju baleta Čajkovski leta 1993. A medtem ko sem se leta in leta vračal k njegovi glasbi, sem spoznal, kako globok in neskončen je bil skladateljev svet. Spoznal sem raznolikost tem, ki so povezane z njegovim delom, njegovo duševno identiteto, odnose z ljubljenimi. Vsega tega v preteklosti nisem dovolj proučil. Hotel sem ustvariti delo, v katerem bi se lahko bolj poglobil v okolje ustvarjalnega trpljenja Čajkovskega.
 

Pred štiridesetimi leti ste iznašli inovativni koncept baletnega gledališča. Kako se je od takrat spremenila forma tega gledališča? In kako, menite, ste s svojim pristopom vplivali na mlajše generacije koreografov?

Naj spregovorim najprej o svojem ustvarjanju. Po eni strani bi rad verjel, da je postala moja koreografija v teh desetletjih inventivnejša, večstranska in presunljiva. Po drugi strani pa me je že takrat in me še vedno zanimajo raziskovanje zmožnosti telesa kot orodja izražanja človekove strasti in raziskovanje globin duševnosti. V tem smislu je ostalo moje estetsko bistvo nespremenjeno. O mladih pa: danes je premalo briljantnih koreografov, ki so sposobni pomagati baletu, da bi dosegel novo raven. Mladi talentirani umetniki, ki ustvarjajo zdaj, bi morali najprej prepotovati razvojno pot in dobiti nekakšno podlago za implementacijo svojih zamisli.
 

Ena glavnih značilnosti vašega dela je preplet klasične ruske koreografije s sodobnim baletom. Katerega od obeh svetov bolj občudujete?

Svoje produkcije ne morem opisovati in definirati, to je delo kritikov. Nemogoče (in nesmiselno) je ustvarjati in hkrati analizirati lastno delo. Balet Borisa Ejfmana več kot 40 let razvija umetnost psihološkega baleta, ki na občinstvu pusti močan čustveni vtis in se razlikuje po dramatični natančnosti. Takšno umetnost zaznamuje tako privlačnost do razkrivanja skrivnosti človekove duše kot tudi želja obnoviti vezi, ki so nekoč povezovale ples in zakonitosti gledališča.
 

Ali v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo še kakšno delo, povezano s Čajkovskim in njegovim življenjem?

Do zdaj sem postavil šest predstav z njegovo glasbo in mislim, da se bodo tudi v prihodnosti na repertoarju Ejfman Balleta pojavljali novi baleti, ki temeljijo na skladbah Čajkovskega.