Ta veseli dan ali Matiček se ženi

 Režiser Janusz Kica se je lotil ­Matička z razumnim spoštovanjem do komedijske tvari Linhartovega besedila in premišljenim občutkom, kako danes pristopiti do njegovih zapletov in idej, da se na odru ne pojavijo le kot boleča nuja historičnega dokumenta.

Čeprav se je težko, nemara nemogoče izogniti dediščinskemu kompleksu, Kica (asistentka režiserja je Maša Pelko) z distanciranim pogledom (kolikor je mogoče) korektno premosti časovno zadrego in iztrga Linhartovo komedijo tako iz lokalnega kot zgodovinskega kolorita, opusti poskus morebitne aktualizirane idejne nadgradnje in se predvsem osredotoči na to, kako z igralsko ekipo umesiti dogodivščine iz gorenjske graščine v ustrezno dinamiko živih in še danes verjetnih osebnosti.

Predvsem tu ni več ne duha ne sluha o pregovorni in pokroviteljsko poudarjeni premetenosti in zvijačnosti služničadi; zvitost nižjega sloja in »podrejenega« spola je utemeljena na že pridobljenem zavedanju, kako stojijo stvari, in samozavesti, ki se loteva reševanja položaja skorajda preudarno, z distanco in svobodo, ki je vzrasla na dolgi zgodovini boja za pravice, brez starinsko prostodušne vaške zagnanosti v preobračanje perspektive na družbeno (in družinsko) hierarhijo, kar predvsem zanesljivo odmeri Nina Ivanišin kot Nežka, pa tudi Gregor Baković kot Matiček in Polona Juh kot soproga Rozala v izmikanju dvojni morali moškega nadzora. S tem se predstava izogne naivnosti, ki bi lahko izhajala iz časovne zaznamovanosti besedila.

Afinitete do družbenokritičnih spodbud premakne v privrženost dramskim likom, ti še vedno ponujajo kar nekaj komičnega oprijema, naj so to neustavljive strasti in (erotični) nagoni ali vseobsegajoča človeška samozaverovanost. S preciznim doziranjem komičnih nanosov v vedenje in stike oseb Kica ustvari nekoliko pritajen tempo, ki se sprosti v hipnih humornih odzivih, čeprav se igralci pogosto gibljejo po premici resnobnosti, a v premišljenem in discipliniranem ritmu dozirajo tudi izrazitejše komične karakterne elemente (Polona Juh, Bojan Emeršič kot Budalo ipd.) ali osebnosti nasploh – Marko Mandić kot divji baron in Nik Škrlec kot spolno neustavljiv študent.

Da je ta resnobna komika z druge strani pravzaprav temačna in žalostna, bežno nakažejo grozljivi toni (skladatelj Kyrre Kvam), na videz iz drugega sveta, a spretno vpleteni v nevsiljivo, toda ves čas prisotno režijsko vizijo, ki konec obloži z ustrezno predrugačenim občutjem tega zapletenega dne.

Zvočno plast dopolnjuje tudi scenografija Karin Fritz z videzom sodobne minimalistične arhitekture in enostavno, a povedno zasnovo premičnih blokov oziroma sten, vizualna zasnova je nasploh usklajena v pretežno črno-sivo-beli lestvici tudi v elegantni kostumografiji Bjanke Adžić Ursulov s posameznimi izrazitimi odkloni. Predstava s tem dobi videz klasike, s svojo vizijo Matička predvsem približuje današnjemu pogledu, a ga ne prešije z avtorsko radikalnejšimi potezami.

Jezik v posodobljeni verziji na podlagi Gspanovega zapisa teče gladko (lektor Arko), moč ženskih oseb je osvežujoča, sklepna »naletelost« barona in v avditorij zazrti protagonisti se lahno povežejo tudi z odprtinami sedanjosti. Ob tem se predstava ne pretvarja, da lahko preprostost zgodbe pre­obrne v ostro aktualnost, temveč dosledno preiskuje zgradbo naših lahkotnih »veselih dni« in mestoma namigne tudi na neizogibnost njihovih temačnih senc.