Suzana Tratnik, Norhavs na vrhu hriba

Norhavs na vrhu hriba je, kot pravi zadnja platnica, neke vrste kriminalka. Ima morilca, ima truplo, ima tudi morilsko orožje. A kar jo dela »neke vrste« kriminalko, je odsotnost preiskovalnega procesa. Pripoved se namreč bolj posveča vasi Privežice in njeni mentaliteti, ki jo doživljamo prek protagonistke Ariane, falirane študentke, ki se je morala vrniti k svoji teti, s katero je na bojni nogi vse od izginotja Arianine domnevno pokojne mame. Uganka morilca je razrešena že v metafikcijskem uvodu romana, v katerem Ariana prizna svoje dejanje; ne gre torej toliko za sam umor in psihologijo morilca kot za strukturo neke skupnosti, ki privede do tovrstnega ekscesa. Privežice so kraj z dobrimi 400 prebivalci, v 17. stoletju pa so zrasle okoli bolnišnice za duševne bolezni oziroma norhavsa, ki je temeljno vplival na vse bodoče prebivalce. Kraj, njegova zgodovina in njegove specifične šege so izmišljena karikatura, ki pa bi jo kaj lahko proizvedla tudi realnost. Oris Privežic in njenih prebivalcev tako deluje kot parafraza Jermana iz Hlapcev: Vsi, ki so tu ostali, so bili sorodniki pacientov ali celo njihovi potomci, kar skupnosti doda pečat nekakšnega geta, iz katerega je izhod nemogoč.

Male skupnosti in njihovi odnosi, kjer se, kot v Privežicah, vsi poznajo že od osnovne šole, so ploden teren za kriminalko. Ta danes doživlja novo renesanso, vidno predvsem v produkciji TV-serij, k čemur je ključno pripomogla klasika z začetka '90 – in tudi ena od prvih predstavnic tako imenovanega visokokakovostnega televizijskega programa – serija Twin Peaks. Ustvarjalca David Lynch in Mark Frost sta za umorom srednješolske lepotice razkrivala svet najstniške prostitucije, tihotapljenja drog, družinskega nasilja in incestuoznosti na vseh mogočih ravneh. Enigma, kdo je ubil Lauro Palmer, je prerasla okvire oboževalcev serije. Kljub temu da Suzana Tratnik v Norhavsu poudarja druge tematike – vprašanje izginule matere, institucionalizacije, specifičnih lokalnih običajev, lezbične ljubezni, konfliktnega odnosa z mačeho –, pa tudi njen svet raste iz pritlehno nasilnega in šovinističnega okolja, kjer se med seboj vsi poznajo in kjer se javne funkcije podrejajo zgodovini in sedanjosti medsebojnih odnosov.

Tratnikova pa naredi še en pomemben obrat: struktura vasi in njenih odnosov ne kulminira v truplu ženske (čeprav se mu povsem približa) – ženska je tokrat storilka. Ariana je torej bolj kot pasivna žrtev okolja s tem okoljem v stalnem boju, kar se pozna tudi jeziku romana, ki je nemalokrat ekspresivno sočen, neposreden, uporen, pa tudi humoren. Norhavs po načinu obravnave umora oziroma, bolje rečeno, okolja, v katerem se zgodi umor, bolj kot na Twin Peaks, kjer truplo postane center pripovedi in njene skrivnosti, morda spominja na lanski film Knives and Skin režiserke Jennifer Reeder: ta se sicer začne s truplom srednješolke, a uradne preiskave izginotja so bolj ali manj odsotne. Reeder se namesto tega raje osredotoči na sam kraj in prikaže usodo treh srednješolk v njem, njihovih družinskih in prijateljskih odnosov, ki jih zaznamujeta rušenje hierarhij in brezposelnost staršev. Tako prav prek portretiranja kraja, njegovega mentalnega okvira, ki ga tri srednješolke vedno bolj odločno poskušajo presegati, izriše portret nasilnika, ki ni toliko posamičen obraz, ampak sama struktura (ki jo lahko legitimno udejanjajo posamični obrazi). Umor je tako od vsega po svoje še najmanj pomemben: predstavlja simptom, vrh ledene gore, pod katero se razrašča trdovratna mreža malomestnih patologij in šovinizma. Če torej o Norhavsu lahko rečemo, da ni zares kriminalni roman, lahko morda po drugi strani ugotovimo zgolj, da ni tradicionalni kriminalni roman in da bi kaj lahko bil na sledi metamorfoze samega žanra: od morilca k družbi, od trupla k strukturi.

Norhavs pa seveda ni zgolj slika nekega okolja, ampak predvsem Arianina osebna zgodba, ki iz tega okolje raste, a ga tudi presega. Ariana je namreč po kratkem obdobju študija v Ljubljani znova pristala pri svoji teti Kristi, s katero si ni mogla izoblikovati drugačne slike intimnega odnosa kot stalnega bojišča. A ko spozna prišlekinjo Ravo, antropologinjo, ki raziskuje lokalne običaje, Norhavs začne dobivati poteze ljubezenskega romana. Njun odnos ostaja čist: če spočetka namiguje na vprašanje, kdaj bo Arianino nazadnjaško okolje načelo njuno ljubezen, se to razvije v dilemo, do kolikšne mere lahko Ariana Ravi pokaže svet, iz katerega izhaja in ki jo je odločilno izoblikoval, ne da bi Ravo spoznavanje in razumevanje tega sveta (usodno) poškodovali. Čistost njunega odnosa – še posebej v kontrastu z okoljem – pa je tudi posledica njegove upodobitve: o Ravi pravzaprav ne izvemo ničesar, opazujemo jo zgolj z Arianinimi (občudujočimi) očmi: če na trenutke tak portret ljubezni kot prepleta spolne privlačnosti, neomajne podpore in zaupanja v neki splošni matrici »disfunkcionalnih odnosov« deluje osvežujoče, pa po drugi strani obstaja tudi na račun tega, da je Rava, razen bežne opazke o rejniški družini, lik brez zgodovine, skoraj nekakšna Arianina fantazma.



A to niti ni glavni problem romana: ta tiči na najbolj občutljivem mestu, to je zaključku. Če je pred tem Tratnikova bralca zanesljivo vodila po Norhavsovi nelinearni in mestoma odlično dezorientirajoči strukturi, pa zaključno poglavje zapade v pretirano in rokohitrsko pojasnjevanje dogodkov. Prav to pojasnjevanje pa razgali – ali pa kar ustvari – še nekatere druge nekonsistentnosti pripovedi, zaradi katerih prej prepričljivo upodobljen svet začne izgubljati iluzijo verjetnosti. Dogodki, ki so zahtevali obilico načrtovanja, ostajajo nepojasnjeni; personalna pripovedovalka daje občutek, da sledimo Arianinim mislim, zato je nenavadno, da nekatere informacije zadrži do primernega trenutka, ko lahko (na bralca) učinkujejo kot preobrat ali presenečenje; policija leto in pol po izginotju umorjenega še ni zaslišala Ariane, čeprav so v gozdu našli verižico, ki je pripadala njeni izginuli mami, itd. Tako se v zadnjem poglavju nekateri liki, z izjemo Ariane, pokažejo kot ploske entitete, ki se prilagajajo potrebam zgodbe.

Norhavs na vrhu hriba izvede svežo intervencijo v znova vse bolj priljubljeni žanr kriminalke, detajlno predstavi vas, njene like in odnose, sredi razpadle družine in patologij male skupnosti si drzne upodobiti funkcionalno ljubezensko razmerje, zato je toliko večja škoda, da njegov zaključek deluje kot hitra rešitev, ki z vsakim poskusom pojasnjevanja razpira nove nekonsistentnosti. Norhavsu gre pri tem na roko le to, da je že spočetka njegov glavni namen predstaviti neko okolje – in čeprav bomo na google maps Privežice iskali zaman, bodo te kljub nekoliko slabšemu zaključku ostale ena bolj intrigantnih slovenskih vasi.