V nadaljevanju preberite:

Že uvodna zgodba Samostan jasno začrta gabarite, v katerih zbirka ostane vse do konca; skorajda se zdi, da iz nje veje nekakšna naturalistična determiniranost junakov, prav tako je že na začetku opazna slogovna odločitev za preigravanje različnih jezikovnih registrov (v Samostanu poleg odkrito tujih besed opazujemo nenavadno skladnjo, ki opozarja, da pripovedovalec ne govori slovensko). Nenazadnje pa kaže opozoriti na še eno dimenzijo, značilno za zbirko, in sicer različne perspektive položajev moči, ki jih avtorica vešče izrablja in se od njih tudi kritično distancira. Prestopanje (državnih) meja namreč pomeni tudi soočanje s tistim, kar najdemo na drugi strani (z Drugim), ki pa se v razmerju zahod–vzhod velikokrat izkaže za nekakšno podvrsto kolonialističnega odnosa.