Shakespearova klasika je v slogu Aleksandra Popovskega skoraj idealna sinteza resne analize, humorja, ironije in nežnosti.
Režiser in soavtor priredbe se je odločil za rahljanje tradicionalne sheme z vsemi sredstvi, ki so na voljo, vendar zelo precizno in premišljeno, tako da temeljna struktura drame vendarle ohranja svojo fizionomijo. Bolj kot nekakšna posodobitev oziroma aktualizacija Shakespearove predloge sta v ospredju vizualni vtis in atmosfera brezčasnosti, kar ne pomeni nedefiniranosti in abstraktnosti, temveč paleta retoričnih, kostumografskih, scenskih in glasbenih vrivkov ter improvizacij simulira tako današnje težave z določitvijo identitet kot njihovo univerzalnost.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji