V nadaljevanju preberite:

Verjetno se vsakdo ne ­identificira zlahka s principi Dragana ­Živadinova in njegovih premen od retrogardizma, suprematizma, neokonstruktivizma do ­postgravitacijske umetnosti in »finalizma«, saj gre za svojstven, morda za koga tudi ultra ­subjektiven in ekskluziven pristop do gledališča in umetnosti nasploh. In vendar ob vseh redukcijah teksta in osredotočenosti na vizualno dramaturgijo predstava Življenje je sen v režiji Dragana Živadinova v mariborski Drami vendarle – sicer zelo specifično – vzpostav­lja osnovno paradigmo Pedra Calderóna de la Barce, namreč brisanje meje med realnostjo in sanjami.