V nadaljevanju preberite:

Kar nekaj mednarodnih kritikov je pri Obeh straneh rezila izpostavilo poigravanje z žanrom melodrame,­ recimo Richard Brody iz New Yorkerja, ki poudarja predvsem odsotnost komičnega pri Claire Denis, ki ga sicer lahko zbuja klasična melodrama, kjer druga ob drugo trčijo vsakdanje intrige in pretirane emocije, ki jih spremljajo, s čimer lahko spravijo gledalca v smeh. Po drugi strani Sheila O'Malley, ki piše za stran pokojnega kritika Rogerta Eberta, poudarja, da gre pri filmu za stalne intenzivnosti, pri čemer je vse stvar življenja ali smrti. Podobno tudi Peter Bradshaw iz Guardiana priznava igralcem visoko stopnjo čutne prepričljivosti. Čeprav ne moremo oporekati temu, da film dosega trenutke skrajne intenzivnosti, je druga – v kritikah spregledana – stran rezila ta, da se velikokrat tudi sam v poskusih intenzivnosti sesuva v komičnost. Da pravzaprav v trenutkih strasti doseže tudi učinek potujitve.