Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Ocene

Ocenjujemo: Nesrečna bitja

Spolna emancipacija, ki je zgolj deklarativno raziskovalna in ki ne naslavlja razredne dimenzije, je pač zgolj varno identitetno igračkanje.
Nesrečna bitja zaznamujejo nerealne – ali, bolje rečeno, hiperrealne – barve neba, pokrajin in arhitekture, kot da se vse dogaja v nekem studiu oziroma pred zelenim zaslonom. FOTO: promocijsko gradivo
Nesrečna bitja zaznamujejo nerealne – ali, bolje rečeno, hiperrealne – barve neba, pokrajin in arhitekture, kot da se vse dogaja v nekem studiu oziroma pred zelenim zaslonom. FOTO: promocijsko gradivo
23. 1. 2024 | 06:00
9:15

V nadaljevanju preberite: 

Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa (Velika Britanija, Irska, ZDA, 2023) so tako razkošen film, da bi lahko celotno recenzijo posvetili bodisi scenografiji, kostumografiji, glasbi, fotografiji, posebnim vizualnim učinkom ali pa igri. Vse to so elementi, ki jih – ne neupravičeno – poudarjajo tudi navdušene recenzije. A vendar po filmu ostaja neki čuden občutek: ali splošna recepcija filma, ki naj bi bil zgodba ženske (spolne) emancipacije, nekaj bistvenega spregleduje, ali gre pravzaprav za satiro razumevanja emancipacije, ali pa je film v svojem scenarističnem jedru enostavno površen.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine