V nadaljevanju preberite:

Pivkova topografija samote, ki preveva njegove fotografije, je metaforično izpostavljena skozi izolacijo figure v posnetku prostora, v katerem človeška figura nastopa kot droben preostanek nekdanje eksistenčne polnosti. Je le še fragment nekdanje celovitosti in to, kar nam prikaže Pivk s svojimi deli, je vsekakor vredno kontemplacije. Predvsem nam fotografije pripovedujejo avtorjevo neločljivo privrženost kontemplativnemu zrenju v eksistenčna stanja, ki potopijo človeka v krajinsko okolje, v prostor okoli njega ali v nekakšno težko določljivo snov, za katero se lahko zazdi, da obkroža fragmente teles.