Ocenjujemo: Junačenje v koronskem obdobju

Še ena od današnjih knjig, osredinjenih na nepriljubljeno in nasploh negotovo obdobje pretekle pandemije, je pričujoča pesniška zbirka Leva Detele. Ta nas med drugim popelje od bolj ali manj sanjavega permutiranja in priklicevanja preteklosti do nepopustljivega naslavljanja (ne)minljivosti in permanentnosti. Pesmi nastavljajo ogledalo predočenim perspektivam neslutenega, prevrednotenim pod postavkami uvida, da svet nenadoma nenasitno »tone v noč«. Gre za zavedanje zgodovinskega zdrsljaja ali »padca iz sedla«, prisotnega ob skorajda neustavljivem pohodu korone kot nekakšne novoizvoljene svetopisemske pošasti, ki svet razdira in razkraja do skrajne meje.

Pesnik slika stanje slepote pred posledico, prevedeno v podobo spopadanja s spolzko pandemsko uganko in opredeljeno z razberljivimi zgodovinskimi prizvoki, ki dregnejo v nedosegljivo jedro skoraj takoj, ko »nekaj dnevnih novic/potrjuje spremembo mišljenja«. V nastavljeno podlago prodirajo praktični pesnikovi premisleki, ki kažejo, da se na ozadju zavojevalskih izkušenj pač nismo ničesar naučili, zato bo nazadnje najverjetneje spet posredi poslušanje »kozjih molitvic«. In res nam novodobne levite bere koronavirus, brezčasno brezoblični »stvor brez srca in duše«, ki nadvse neusmiljeno preliva smrtni strah v kosti. Še dobro, da omenjeni pesnik postreže s prastarim podukom, da marsikdaj zgolj »potrpljenje je božja mast«.

Priča smo svojskim pesemskim poskusom, spotoma predihanim in domala dnevniškim korakom, ki krojijo in posredujejo sprotna premišljevanja, pridružena porastu in padcu pandemije. Od tod trda občutenja jeze, izrojenosti, osamljenosti in minljivosti, poustvarjena v prenekaterih asociacijah, sanjskih podobah in religioznih pridihih. Še »drevesa bi rada odšla/daleč proč«, a kaj, ko do danega spoznanja, da »resnica/ne bo nikoli izgovorjena«, sploh ni daleč. Že skraja torej preostane neustavljivi beg »pred samim seboj/in svojo usodo«, skozi katerega pesnik pogleduje s polno malho sarkazma in (samo)ironije, ki mestoma skrene v nabreknjeni in nepopustljivi patos.

Zbirka kaže konstantno raznoterost v izreki: obešenjaški poskoki, pretiravanja in groteskne tendence na eni, naravne rime in izrazito otroške konstelacije na drugi strani ustvarjajo plastovite prostore, a obenem odkrivajo posredno razsredinjenje. Tu imamo »vsega po malem« in v mnogih paketih; od osrednje opustitve pravopisnih pravil prehajamo k manj pogostim optičnim poplesavanjem s projekcijami, k skorajda poljudnim poantiranjem pomenk in poslednji razgradnji jezika na nezanesljive zloge. Pesnik skozi neutrudljivo pretresavanje in pregibavanje podob praviloma razgalja razosebljeno podstat (po)pandemske dobe, a zlasti zastavljeno razkrajanje jezika ne odzvanja zmeraj popolnoma predirno; predvsem prestrezani razkorak med resnobno simboliko in satirično-vitalističnimi vložki se zdi izmuzljivo ustrojen in nepropusten.

K naslavljanju nemajhnih epohalnih prelomnosti nadalje peljejo posnetki in omembe ostalih odmevnejših in primerljivo poustvarjenih problematik, na primer rusko-ukrajinske krajine ali begunske krize, ki dodatno odsevajo dejansko stanje. Ti drobni dostavki so bodisi dokaj priložnostno posredovani bodisi so obsvetljeni s slutnjami ali sugestijami in podneteni s prenekaterimi medbesedilnimi modalnostmi. Spremljajo jih preštevilna sklicevanja v povezavi s pisanimi poigravanji z jezikom in posledičnimi potovanji po posebnih prostorih in pomenih, ki dovoljujejo domišljiji prosto pot. Ta vodi vselej povsod, od skrite semantike, neustavljive tragikomike, eksotičnih eksistenc in nadrealističnih nadrobnosti do dokončnega spoznanja, da »vojne so/in bodo«.

Iz ozračja nepretočnosti, neprehodnosti in »samotne mračine« se pesnik prebija s privzetim vitalizmom, z vztrajnim pretakanjem k podobam presvetljene in prvinsko obarvane narave; samo narava namreč »živi v posebni govorici onstran zla«. Le tu so, vsaj po njegovem mnenju, še zmeraj prisotne prepričljive in preudarne »bodrilne besede«. Z njimi prevzet, nazadnje optimistično pokima, da kar brez skrbi, saj »pogum vedno premaga zlo«. No, vsaj upajmo, da sredi vseh vojnih in drugih nedoumljivih grozot tega sveta ta tako voljno opevani pogum še zmeraj pade na plodna tla.